[SlovLit] Ameriški sen in antiameriški sentiment -- Panoptikum -- Re: Godec in Sukič

Čet Feb 22 19:13:54 CET 2024

Od: Slovenski gledališki inštitut <slogi na slogi.si>
Date: V čet., 22. feb. 2024 ob 11:45
Subject: Vabilo. SLOGI in Drama. Ameriški sen in antiameriški
sentiment: zgodnja recepcija Edwarda Albeeja v evropskih
socialističnih državah (v četrtek, 29. 2. 2024, ob 18. uri v Drama
Kavarni)

Drama Edwarda Albeeja Ameriški sen (1961) je bila v Sloveniji prvič
uprizorjena že leta 1963 (v režiji Žarka Petana na t. i. Komornem odru
ljubljanske Drame), le slabi dve leti po ameriški krstni uprizoritvi.
Tudi Albeejevo najznamenitejše delo, Kdo se boji Virginie Woolf?
(1962), je bilo pri nas uprizorjeno z manj kot dveletnim zamikom (v
režiji Mileta Koruna, prav tako v Drami). Albeejeva dela – poleg že
omenjenih še Zgodba o živalskem vrtu, Občutljivo ravnovesje, Vrt,
Gospa iz Dubuqua, Tri visoke ženske in Koza ali kdo je Silvija? – so
bila do danes na naših profesionalnih odrih uprizorjena že več kot
dvajsetkrat.

Prva (in vse do danes tudi edina) slovenska uprizoritev Ameriškega sna
je bila sprejeta kot eden izmed vrhuncev domače gledališke sezone
1962/1963, uspešna pa je bila tudi v tujini, z odmevnimi gostovanji v
Varšavi, Sarajevu in Beogradu. Tako poljski kot jugoslovanski kritiški
odzivi na to uprizoritev ponujajo slikovit vpogled v značilnosti
zgodnje recepcije Albeeja v evropskih socialističnih državah, ki so jo
v prvi vrsti zaznamovali poskusi umestitve ameriškega dramatika v
kontekst ideoloških in kulturnih konfrontacij hladne vojne.

V predavanju dr. Matica Kocijančiča, raziskovalca in kustosa
Slovenskega gledališkega inštituta, se bomo sprehodili skozi različne
odtenke tega interpretativnega okvirja, od njegovih najizrazitejših
potez v Sovjetski zvezi, prek njegovih variacij na Češkoslovaškem,
Poljskem in v Bolgariji, pa vse do posebnosti jugoslovanske in
slovenske recepcije.

Prisrčno vabljeni! Brezplačne vstopnice so na voljo pri blagajni SNG
Drama Ljubljana (ob delavnikih od 14.00 do 20.00, ob sobotah od 18.00
do 20.00, uro pred predstavo ali drugim dogodkom).

===

https://wordsmith.org/words/panopticon.html -- panopticon.
A.Word.A.Day 22. 2. 2024. Beseda ima v angleščini pomen jetniškega
amfiteatra, ki omogoča iz centra nadzor vseh zaporniških celic,
razvrščenih po obodu (https://en.wikipedia.org/wiki/Panopticon)
oziroma prostor stalnega nadzora.  Ista dva pomena sta v SSKJ2
zapisana pri slovenski besedi panoptikon. Pritegniti je treba še
slovenski besedi panoptik 'muzej voščenih lutk' in panoptikum, ki
pomeni 1. 'muzej voščenih lutk', 2. 'prostor, zlasti v cirkusu s
posebnostmi', npr. krave s petimi nogami, 3. 'prostor s pripravo za
gledanje slik na platnu', torej nekakšno projekcijsko dvorano
(https://fran.si/iskanje?View=1&Query=panoptikum). Panoptikum je bilo
ime nemškim muzejem voščenih lutk v 19. stoletju (npr.
https://de.wikipedia.org/wiki/Panoptikum_Hamburg), v nemščini je najti
tudi pomen (cirkuške) zbirke kuriozitet, od kod pa je pomen
projekcijske dvorane? -- miran

===

Izjema je izjema le, če se ne ponavlja, zato mi Minka ne bo zamerila,
ker tule objavljam le slabo polovico njenega prispevka, potem ko sem
pred dnevi z objavo nadstandardno dolgega besedila
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008281.html) izjemo že
lahkomiselno konzumiral. K branju njenega celotnega prispevka vabim na
spletišče slov.si (https://slov.si/doc/cvetek_zenski_priimki.docx),
kamor spravljam take članke. Pri oblikovanju čim krajšega imena
datoteke sem si tokrat lahko privoščil moško obliko Minkinega priimka,
čeprav se je sama šaljivo podpisala z žensko. -- miran

---

Od: Marija Cvetek <marija.cvetek1 na gmail.com>
Date: V čet., 22. feb. 2024 ob 15:55
Subject: Godec in Sukič (re:
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008289.html in prej)

Dragi Miran, naj se še jaz oglasim na problematiko Godec in Sukič, saj
pravkar pišem članek, kjer je v stari odločbi (takrat se je imenovala
odlok) med pričami za "prepirni svet" podkrižana neka N. Mlakarica iz
Češnjice. Možakarji (vsi nepismeni) so zapisani z imeni in priimki, za
Mlakarico pa ne bi vedeli, da je ženska, če priimek ne bi imel ženske
končnice. Takrat ta končnica ni bila žaljiva; danes bi pa rekli, da je
Mlakarjeva. Mvakarco imenujemo le gospodinjo ali gospodarico iz hiše,
kjer se po domače reče p9r Mvakarjo.

Mislim, da ne bom s čim "udarila mimo", če vam posredujem nekaj iz
članka, ki sem ga že l. 1996 napisala za lokalni časopis Mengšan, pri
katerem sem bila v uredniškem odboru. Ko je izšel članek o Eki
Vogelnikovi, se je oglasila neka Marija Novak, da "imajo ženske
pravico do nepopačenega priimka in da naj ne "lastninijo" žensk. […]

Ljudje imajo seveda različne izkušnje  (beri: tudi komplekse) in jih
te lahko spominjajo na neprijetne stvari, saj je jezik večpomenski in
je tako imenovana ženska oblika lahko nabita celo s poniževanjem in
sovraštvom, drugim pa spet izžareva zaupanje, spoštovanje in ljubezen.
[…]

Dosti znamenitih Slovenk se je takole podpisovalo in se še podpisujejo
(ni nujno, da pod češkim vplivom): Mara Kraljeva, Vida Jerajeva, Zofka
Kvedrova itn. S tem poudarjajo svojo ženskost in če hočete, izražajo
večjo in boljšo emancipacijo, kot bi vztrajale pri moških oblikah
priimkov. […] Da so ta ženska obrazila:  na -a, -ca,-ka in še kakšna,
prisrčna, lepa in celo mogočna, nam povedo domača hišna imena. O tem
sem se pogovarjala z zdaj že pokojno gospo Šuštaršičevo, po domače
Čehovo iz Mengša. Pri njih doma v Moravški dolini se je reklo pri
Novaku. Oče je bil Novak, mati pa Novakulja; pri nas v Bohinju pa se
gospodinja imenuje Novaklja, v drugem koncu Slovenije pa Novakojca.
Kdor te pomene pozna, jih čuti kot lepe, slovenske in domače.

Ko je omenjena gospa postala Čehova ta mlada, ji je tašča rekla:
"Lahko ti bodo rekli celo Čehlja." Kar je še starejše kot Čehovka; ta
oblika se je takrat že izgubljala. Vprašala sem jo, kaj si je mislila
o tem, pa je modro odgovorila: "Če si zaljubljen, ti je vseeno, kako
ti rečejo, vse se ti zdi lepo. Rekli so mi Čehova ali Čehovka, Čehlja
pa ne več."

Marsikdo seveda ne ve, da je taka domača "ženska onomastika" bila tudi
uradna in so pravzaprav začeli pačiti ženske priimke le v obratni
smeri, kot je razumela gospa Marija Novak, saj je dunajska cesarska
birokracija zahtevala, da morajo opustiti omenjene slovenske ženske
končnice. [...]

Naj zapišem še nekaj, kar me pa res moti. Pri nas, še posebno v
Zgornji Bohinjski dolini, ženske govorijo na moškega, zato težko
prenašamo sklanjanje moških imen in priimkov po tako rekoč ženski
sklanjatvi. Na primer: Sodja, v 2. sklonu Sodje, Matija, Matije, Mihe
itn. Ko sem posvetila svojo razpravo dedu Jakobu Sodju, mi je neka
neslovenistična duša popravila v: Jakobu Sodji. In ko sem se
pritožila, sem izvedela, da imam zastarel odnos do jezika. Zdaj se
moram pri svojem pisanju že vnaprej zavarovati zoper taka "popravila".
[...]

Cvetkova Minka Marija

---

Od: Andrej Rozman <andrej.rozman.roza na gmail.com>
Date: V čet., 22. feb. 2024 ob 18:40
Subject: še en zanimiv dokument

Pravkar sem naletel na zanimiv dokument o rabi ženskih priimkov oz. iz
njih izpeljanih svojilnih pridevnikov v knjigi Nejca Zaplotnika Pot
(Kočevski tisk, 1981). "/.../ prek zime sem prebral Belačevo in
Debelakino knjigo o plezalni tehniki /.../" (str. 14).  "Debelakina
knjiga" se nanaša na knjigo Plezalne tehnike Mire Marko Debelak-Deržaj.

Lp, Roza