[SlovLit] Ferizejci in Hevjeci -- Vas Gozd, prebivalci so Gojžani -- Re: O jeziku v šoli

[Miran Hladnik gmail]

Od: Jolka Milič <jolka.milic na siol.net>
Datum: 08. oktober 2017 23:30
Zadeva: Prevajalka v zagati- SOS

Dragi Miran, prevajam Ervina Fritza za neko italijansko revijo. V
pesmi Odsotnost (zbirka Radoživost) so ti verzi:

                                   Adamovi hebrejski vnuki so iztrebili:
                                   Amorejce, Ferizejce, Kanaance, Hetejce,
                                   Girgasejce, Hevejce in Jebusejce.
                                   A Boga ni bilo od nikoder.

[...] Prelistavam že ves božji dan Genezo v slovenščini in v
italijanščini in ne najdem Ferizejcev in niti Hevejcev. Niti na
spletu. Ti, ki veliko veš, bi mi pomagal iz zadrege ali kakšen teolog
ali strokovnjak, bom hvaležna. Lep pozdrav

jolka (milič)

===

https://sl.wikiversity.org/wiki/Po%C5%BEig_vasi_Gozd -- Požig vasi
Gozd ... ker sta omenjena Prešeren in Pirjevec ... -- miran

===

Od: Alojzija Zupan Sosič <alojzija.zupan-sosic na guest.arnes.si>
Datum: 09. oktober 2017 09:34
Zadeva: O jeziku v šoli

Strinjam se z Nejcem Rožmanom Ivančičem
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/006077.html), da je
potrebno maturo prenoviti in nekatere stvari prilagoditi željam in
potrebam dijakom. Njim je pouk slovenščine namenjen in zanje tudi
pripravljen. Strinjam se tudi z Eleno Cerkvenič
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/006079.html), da
obstaja več materinščin, ki jih je treba upoštevati, predvsem pri
uporabnikih izven RS. Prav tako menim, da je matura že ustaljen
mehanizem in vsak mehanizem je potrebno vsake toliko časa podmazati,
popraviti ali zamenjati kakšen delček. To sem menila tudi takrat, ko
sem še bila v republiški maturitetni komisiji, prav tako mi podobne
informacije posredujejo študenti, ki prihajajo na študij slovenistike
na FF v Ljubljano.

Sem pa odločno proti, da bi uvedli dve ravni pri maturi iz
slovenščine. V nadaljevanju bom svoje prepričanje argumentirala zgolj
na kratko, saj menim, da bi  bilo potrebno o maturi govoriti še in še,
bolj poglobljeno in obširno, kot je to možno po tej poti. Čeprav je
slovenščina učni predmet, se vendarle razlikuje od drugih učnih
predmetov, npr. učenja tujih jezikov. Pri slovenščini se ne razvijajo
samo jezikovna zavest, nacionalna pripadnost in literarne zmožnosti,
pač pa se najbolj celotno in celostno oblikuje človekova osebnost in
to ravno v najbolj občutljivih časih. Seveda, če je pouk dovolj
dinamičen, zanimiv in sinkretičen, učitelj pa razgledan, empatičen in
prilagodljiv. Naj navedem za primer zgodbo iz mojih učiteljskih let,
ko sem učila še na strokovni  srednji šoli. Tam so me že kar nekateri
profesorji kot mlado učiteljico opozarjali, naj se nikar preveč ne
naprezam, saj da učenci nimajo preveč radi slovenščine, je ne bodo
rabili v svojem življenju, prav tako pa niso preveč pametni in torej
ne bom mogla razlagati težjih stvari. Ker vedno izhajam iz
demokratične ideje, da so mladi vedoželjni in celo bolj sposobni, kot
kažejo (večkrat svojo odklonilnost do nečesa samo igrajo ali pa jih
hormoni tako mučijo, da ne znajo »običajno« reagirati), sem jim
vendarle približala tudi težje stvari: npr.  Uliksesa. Ne boste
verjeli, učenci so ravno najbolj »težkim« berilom najbolj pozorno
prisluhnili,  na koncu pa so mi bili hvaležni, da jih nisem
obravnavala kot drugorazredne učence in jim predavala samo
»prilagojene stvari«. Še zdaj se kdaj pa kdaj srečamo na cesti in
vedno me pohvalijo, da smo se imeli pri pouku lepo in kakšne vse
stvari sem jih naučila. Ponosni so, da jih nisem obravnavala po ravneh
in da sem se z njimi pogovarjala kot z odraslimi osebami.

Uvajanje dveh ravni precej diši po elitizmu in po tem, da že na
začetku zakoličimo učenje po dveh poteh. Seveda so učenci različni,
večinoma tudi leni in pragmatični in bi kar hitro sprejeli manj
učenja, torej drugo raven. Se namreč ne zavedajo, da ne gre samo za
učenje, ampak tudi oblikovanje/razvijanje njihovih čustvenih,
intelektualnih in estetskih zmožnosti, ki jih ne bodo rabili samo kot
učni predmet in končno maturitetno oceno, pač pa kot kompas skozi
svoje življenje. Če bi na tej točki spraševali učence, kako naj se
učijo slovenščino, bi lahko prišli tudi do odgovora, da lahko
materinščino celo ukinemo. Veliko otrok pri taki starosti slovenščina
sploh ne zanima, družba jih pa uči, da bo zanje dovolj samo večji
jezik. Otroke je družba naučila tudi pragmatičnosti, zatorej pri tej
starosti rabijo še trezno presojo odraslih o učenju materinščine, za
katero pa se mi ne zdi rešitev dvoravninskost, pač pa prenova mature
in (lahko tudi) celotnega predmeta slovenščine.

Alojzija Zupan Sosič