[SlovLit] Julija Primic in Peter Prevc -- Re: Bog ali Vsak

[Miran Hladnik gmail]

Od: Aleksander Bjelčevič <aleksander.bjelcevic na guest.arnes.si>
Datum: 18. februar 2016 16:47
Zadeva: Julija Primic in Peter Prevc

V sredo 10. februarja so v novomeški knjižnici Mirana Jarca gospe
organizirale pogovorni večer o Juliji Primic: upokojeni novinar
Dolenjskega lista Andrej Bartelj in Aleksander Bjelčevič sva vozila
med zgodovino in etnologijo, Kidričem in Trdino, dejstvi, ljudskim
izročilom in poezijo, poslušalcev je bilo za nabito polno čitalnico in
po uri in pol ni nihče zehal. V neuradnem delu pa ja zmagala tale
resnična zgodba: "Poslušajte, kaj me je vprašala 4-letna vnukinja:
babii, a je Prešeren Zdravljico napisal za Petra Prevca?"
(http://www.nm.sik.si/si/napovednik/detajl/?id=2031)

Aleš Bjelčevič

===

Od: Janez Dular <janez_dular2 na t-2.net>
Datum: 18. februar 2016 18:05
Zadeva: Bog ali Vsak v Zdravljici
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2016/005442.html)

Andrej Rozman Roza se v svoji ne posebno strpni presoji letošnje
proslave kulturnega praznika ostro dotika rabe besede Bog v zadnjem
verzu Prešernove Zdravljice (Slovlit 9. 2. 2016). Ker hkrati zatrjuje,
da nima »čisto nič proti Bogu niti proti veri«, in celo dopušča
možnost, da se glede izbire ustrezne verzije moti, na koncu upa, »da
bo kaj več o tem napisal kdo kompetentnejši«. Oglašam se, ker se od
kompetentnejših ni v desetih dneh oglasil nobeden, odgovor pa se mi
zdi zelo potreben.

Najprej je treba reči, da zadrega z besedilom himne Republike
Slovenije sploh ni tako črno-bela, kot bi si morda kdo želel. V zakonu
piše (5. člen):  »Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna
`Zdravljica` na melodijo iz zborovske skladbe Stanka Premrla.« Žal je
Stanko Premrl v prvem natisu omenjene skladbe v reviji Novi akordi
uporabil samo Prešernovo besedilo prve, druge in pete kitice, besedilo
sedme  (Žive naj vsi narodi) ji je bilo pripisano šele v Hubadovem
ponatisu Pesmarice Glasbene matice (1922), besedilo zadnje kitice
(Nazadnje še, prijatlji) pa se do danes recitira ali poje, kakor je
komu Bog grlo ustvaril ali kakor se je kdo pripravljen poučiti o
tehtnosti razlogov za tako ali drugačno izbiro »pravilne« različice. V
vseh meni znanih ohranjenih rokopisnih verzijah, tudi v tisti, ki jo
je Prešeren hotel objaviti v Poezijah, a jo je moral zaradi cenzure
umakniti, se zadnji verz začenja z Bogom. Kljub temu se je Janko Kos v
izdaji Prešernovega ZD (1965), čeprav se izrecno sklicuje na cenzurni
izvod (str. 202), pač skladno z doktrino urejanja znanstveno-kritičnih
izdaj odločil za verzijo, natisnjeno leta 1848,  tj. za zadnjo, ki je
izšla še za Prešernovega življenja (v njegovem »kranjskem« obdobju) in
v kateri je »Vsak« zamenjal »Boga«. – Skoraj hkrati pa je Anton
Slodnjak v bolj osebno zasnovanem dvoknjižju (Prešernovo delo in
življenje, 1964, Kondorjeva izdaja že 1962) izbral kot najbolj dognano
(in kanonično) prav prečrtano besedilo iz cenzurnega izvoda, medtem ko
je »brezbožno« natisnjeno verzijo iz revolucijskega leta 1848 omenil
samo kot »nekoliko v duhu velikega dogodka prirejeno besedilo«, sicer
pa naj bi popolnoma resignirani pesnik v Kranju mogel zlagati samo še
»drobne verzificirane domislice erotične ali satirične vsebine« (str.
288). – Dobrih deset let pozneje je izšla še monografija Borisa
Paternuja  France Prešeren in njegovo pesniško delo (1976, 1977).
Avtor v obsežnem poglavju (II, str. 236-247) povzema dejstva o
cenzurnem postopku in Prešernovem umiku Zdravljice iz Poezij: »Objavil
jo je šele po revolucijski ukinitvi cenzure v Novicah 26. aprila
1848.« Ko se v nadaljevanju obravnave kot nekako samoumevno opira na
to objavljeno verzijo, hkrati  s številnimi citati ponazarja tiste
spremembe oziroma razločke  med rokopisnimi verzijami in natisnjenim
besedilom, ki so pomenili izostrovanje idejno-politične in
humanistične vsebine posameznih kitic, o kričeče izzivalni spremembi
Bog à Vsak v zadnji kitici pa – presenetljivo – ne spregovori.

Pri najuglednejših imenih slovenskega prešernoslovja torej ne  dobimo
opore za  kategoričen odgovor na vprašanje, ki je Andreju Rozmanu Rozi
dodatno zagrenilo Prešernovo proslavo in ga pripeljalo do domneve, da
je »tega Boga v zadnji verz Zdravljice očitno vrinil nek fanatik proti
Prešernovi volji«. Dopustiti je treba tudi manj temačne razloge, npr.
tega, da je prav cenzurna rokopisna verzija (z Bogom) v naših
vizualnih predstavah Zdravljice tako rekoč ponarodela, ker so jo
založbe zaradi njenega simbolnega pomena (slovensko kulturno
uporništvo zoper cenzuro idr.) večkrat izdale v faksimilnih priredbah,
te pa so se znašle tudi v učbenikih.

Da se v Prešernovem delu najde toliko še za današnje Slovence
vznemirljivih pojavov, pač govori  o neizčrpnosti njegove zapuščine.
Najbrž ni pričakovati, da bi kdaj dokončno osvetlili prav vse njene še
ne pojasnjene kotičke. Ko smo ravno pri Zdravljici, naj kot še ne
pojasnjen primer omenim že naslov te pesmi. V najstarejših ohranjenih
rokopisih (še v bohoričici), nastalih v začetku novembra 1844 (okoli
martinovanja), se je namreč naslov glasil tako, kakor se v slovenščini
navadno glasi še danes: Zdravica (oziroma še v bohoričici Sdraviza),
tako je tudi v samem besedilu najstarejših rokopisov (npr. Komu
narpred veſelo sdravizo). Neposredno za Zdravico (v istem mesecu) je
Prešeren napisal pesem V spomin Andreja Smoleta in jo ravno ob
Andrejevem godu (zadnjega novembra) objavil v Ilirskem listu. Ohranjen
je tudi rokopis z nekaj Prešernovimi popravki in tako v  tretjem verzu
druge kitice naletimo na zapis Sraven sdravljizo ſi tako pojemo,
vendar je črkovni sklop lj v njem razločno prečrtan. Prešeren je
očitno omahoval, vendar ne vemo, kateri vrag ali stric iz ozadja ga je
prepričal, da se je čez leto in pol (v cenzurnih izvodih za Poezije,
maja 1845) odločil za obliko Zdravljica (že v gajici), dejstvo pa je,
da se zdravljica kot občnoimenska beseda kljub Prešernovemu ugledu in
vplivu na razvoj knjižne slovenščine ni uveljavila. Izumrla še ni
samo zaradi pogostnega citiranja naslova naše himne (gl. Gigafido), ni
pa se uvrstila v noben slovar (Cigale, Pleteršnik, Glonar, SP 1950,
1962, SSKJ), le SP 2001 jo pietetno evidentira -  s kvalifikatorjem
»redko«.

Janez Dular

[Gl. tudi nemudni odziv Zorana Božiča
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2016/005443.html -- mh]