[SlovLit] Razglasitev besede in kretnje leta 2021 -- Re: Kajuh in Novak v Dražgošah, Daleč je sonce

[Miran Hladnik]

From: Agata Tomazic <agata.tomazic na gmail.com>
To: agata na zrc-sazu.si
Date: Mon, 10 Jan 2022 19:03:43 +0100
Subject: Razglasitev besede in kretnje leta 2021 - 12. 1. 2022 ob 12. uri

Spoštovane in spoštovani, za nami je leto, v katerem smo spet s
strahom zrli v številke in preštevali najprej okužene, potem pa še
(ne)cepljene. Vse to se je v precejšnji meri odrazilo tudi v izboru
kandidatk za besedo leta. Katera je bila tista, ki je po mnenju
strokovnih komisij ter spletnih glasovalk in glasovalcev najbolj
zaznamovala leto 2021, bomo razglasili v sredo, 12. januarja 2022, ob
12. uri v Atriju ZRC. Prenos prireditve bo mogoče spremljati po kanalu
Youtube: https://www.youtube.com/watch?v=U_w7LuwthHM

Občinstvo bosta najprej nagovorila direktor ZRC SAZU, dr. Oto Luthar,
in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozma
Ahačič. Ogledali si bomo kolaž posnetkov vidnejših osebnosti
slovenskega javnega življenja, ki nam bodo zaupale, katera je bila
zanje beseda leta 2021 (zasnova in izvedba: dr. Boris Kern, Inštitut
za slovenski jezik Frana Ramovša). Dr. Simona Klemenčič, pobudnica in
vodja akcije Beseda leta, bo razglasila zmagovalko in jo umestila v
svetovni kontekst, Valerija Škof z Zveze društev gluhih in naglušnih
Slovenije pa bo razglasila kretnjo leta. Za konec bomo prisluhnili še
najboljši pesmi leta, ki vsebuje vse besede kandidatke in jo bo
interpretirala dramska igralka Janja Majzelj. Prireditev bosta
povezovala Agata Tomažič in Boris Kern.

Vabljeni k spremljanju prenosa!

===

From: "Tivadar, Hotimir" <Hotimir.Tivadar na ff.uni-lj.si>
Date: Mon, 10 Jan 2022 19:42:29 +0000
To: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>
Subject: Re: [SlovLit] Kajuh in Novak v Dražgošah, Daleč je sonce
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007617.html)

Dragi Miran, dragi slovLitovci, dragi moj sošolec, prijatelj Klemen
Lah! Veseli me, da debatirate tudi o naši NOB in predvsem nasilju.
Dražgoše in Pohorski bataljon ter bombardiranje Maribora, v katerem
sem rojen, je nekaj, kar je (poleg Štefana Kovača Marka (kratek opis,
ne preveč izčrpen, je na wikipediji:
https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_Kova%C4%8D), prekmurskega
narodnega heroja, pravnika iz Nedelice), zaznamovalo moje otroštvo. O
vseh teh medvojnih dogodkih mi je v beltinski osnovni šoli
pripovedovala tovarišica, učiteljica, moja razredničarka Silva Rešek,
žena znanega zbiralca ljudskega izročila Dušana Reška; bila je namreč
doma izpod Pohorja. Poleg tega je govorila tudi o Slavi Klavori. Moj
prekmurski dedek ni hotel dosti govoriti o vojnem času, je samo na
kratko rekel, da so bili "Vougri fejst groubi". Bili so tako grobi, da
partizanskega upora v Prekmurju po Kovačevem umoru, prerešetanju in
drugih umorih 1941, praktično ni bilo vse do vstopa Rdeče armade
(april 1945), ki ima velik vojaški spomenik sredi M. Sobote. O
madžarskem medvojnem nasilju in fašizmu pod vodstvom admirala Hortyja
se kaj dosti ne govori, nekateri te zločine celo relativizirajo.

In podobno se dogaja pri drugih zločinih, obujajo jih samo takrat, ko
imajo namen uničiti nasprotnika - v dražgoškem primeru
narodnoosvobodilni boj, na drugi strani pa domobranstvo ali katoliško
cerkev. Takrat postanejo izjemno kritični, nesramni, obtožujoči,
lažnivi. Pogosto se relativizira Pohorski bataljon. Seveda to ni bil
pravi bataljon (bilo jih je okrog 60 padlih, vsaj tako so govorili),
tudi Šarhovi fantje niso bili komunisti, če se prav spomnim je
profesor Granda govoril o ljotičevcih. Gotovo pa so bili vsi ti fantje
domoljubi, imeli so radi svojo zemljo, hoteli so živeti svobodno.

Predvsem pa je bila vojna, okupatorjevo in revolucionarno nasilje. In
tega se ne da racionalno razložiti, nikoli se nasilja ne da
opravičiti, samo obžalovati. In spoštovati tiste, ki so se borili za
svobodo. K tem lahko verjetno prištejemo tudi marsikoga z druge
strani, ki se je trudil živeti, preživeti in dihati svobodno. Kako je
danes s svobodnim dihanjem, je jasno. Te kode in vsakodnevno čekiranje
ob vstopu v različne institucije, pa kakorkoli obračamo, ob prehodu
meja in drugje že spominja na medvojne propustnice, na to so me
spominjali tudi pregledi na letališčih v zadnjih letih. Več o tej
epidemiji ne bi, ker preprosto nisem strokovnjak za epidemije niti
viruse niti bolezni. Podal sem samo svoj občutek, na kaj me to
kodiranje spominja - v bistvu me vrača v čase, ki sem jih podoživljal
le literarno, preko partizanskih slikanic in knjig. In Dražgoše in
Pohorski bataljon sta bili tako žalostni zgodbi, da sem se zavezal k
pacifizmu. Če k temu dodam še Anno Frank, ki me je spominjala na kavo
Franck pri moji dolenjski babici, ki je s tremi sinovi preživela kruto
vojno, potem si res ne želim več vojnih razmer. Za kar pa se je treba
pogovarjati in opozarjati, včasih tudi glasno. Zamahniti z roko, da mi
je pač ušla nesramna, hujskajoča beseda, to ni prava pot. In tudi
oprosti je tista beseda, ki lahko marsikaj popravi. Predvsem pa nas
opozori, da nismo brez napak.

Bistvo vsega nasilja pa je tako ali drugače bolestno hlepenje za
kapitalom in močjo, nenormalna želja po priznanju svoje veličine v
družbi, z eno besedo pohlep. Ki rodi nespoštovanje sočloveka in tudi
zgodovine.

Za konec pa še utrinek iz prvega novembra 2021: ko sem bil pri
spomeniku Štefanu Kovaču Marku v Gančanih, je bila bližnja "grofovska"
njiva zorana skoraj do spomenika. In sem "prižgal" leseno svečko in
dodal majhen leseni križ, za tega našega prekmurskega partizana.

Zdaj bo kdo rekel, zakaj obujanje zgodovine - zaradi spomina,
sedanjosti in prihodnosti.

Prof. dr. Hotimir Tivadar, v teh časih januarja 2022 moram dodati, da
sem bil konec avgusta polno cepljen s Pfizerjem in da se še nisem
okužil s korono, pa tudi srečno v živo kljub delti in omikronu
odpredaval skoraj celotni zimski semester 2021/22 :)