[SlovLit] Narečno na dLibu -- ... in na Youtube -- Re: Evangelij za moralizatorje

[Miran Hladnik]

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-V784YHF4 -- Bojan Pajnič:
Pilok pride v Zdoune Blječke. Matica hrvatska, 2020 (knjiga v
pleško-osilniškem narečju).

http://www.dlib.si/results/?query=%27col%3dKulturno+prosvetno+dru%C5%A1tvo+Slovenski+dom+Zagreb%27&sortDir=ASC&sort=date&desc=URN:NBN:SI:col-7HPIRP48&pageSize=25
-- Zbirka Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom Zagreb.

===

https://www.youtube.com/watch?v=tgmGqQa0BPQ -- Hribovske balade Uršule
Ramoveš in fantov iz Jazbecove grape (narečna poezija v glasbi, gl.
tudi https://www.godibodi.si/newsletter/novo-an-sam-surov-oponasajne-cloviskih-glasov-popevka/).

===

Pred dvema letoma se je na Slovlitu pod naslovom Evangelij za
moralizatorje odvijala diskusija o romanu Jiřija Bezlaja Evangelij za
pitbule (https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006207.html in
še 15 prispevkov, zadnji med njimi je na
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006381.html ; druge išči
po arhivu https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/date.html z
izrazom evangelij).

Te dni sem opazil, da v avli Filozofske fakultete ni več Bezlajevega
kipa, ženskega torza iz črnega španskega marmorja
(https://slov.si/mh/galerije/galeri344/target3.html), ki je
predstavljal zazrtost v velike skrivnosti v okviru elevzinskih
misterijev (https://en.wikipedia.org/wiki/Eleusinian_Mysteries). Kip,
ki je bil v preddverje FF postavljen pred dvema desetletjema ob
nasprotovanju nekaterih zaposlenih (https://www.dnevnik.si/5060 --
Darinka Kladnik: Kip brez glave, odnos brez pameti, Dnevnik 2. 7.
2001), so odstranili, ker nameravajo avlo prenoviti. Dekan je pomiril
mojo skrb, da bi Bezlajev kip pristal v kakem depoju, ni pa pomiril
moje zaskrbljenosti nad možnostjo, da so kip odstranili tudi zaradi
škandala, ki ga je povzročil njegov roman pred dvema letoma. Ivan
Cankar je v Gospe Judit leta 1904
(https://sl.wikisource.org/wiki/Gospa_Judit) takole popisal zmago
morale nad umetnostjo:

"Sedela je ženska na trgu, debela in poštena ženska; prodajala je
jajca in ni storila nikomur nič žalega. Pride mimo gospod, velik in
resen gospod, v črni suknji. In se ustavi pred žensko. »Po čém,«
pravi, »po čém so jajca, mati?« »Po čém bodo?« odgovori ženska
prijazno. »Po štiri za desetico!« – »Niso draga, in, resnično, o mati,
lepa jajca so, tako prikladna želodcu, kakor tudi okusu prijetna!« In
vzame jajce, potrka s tenkim nožkom tu, potrka tam, nastavi ter
izpije. Resen je njegov obraz. »Jajce je, kakor je pač potreba, da je
jajce. Ampak, o mati, ali ste bili o Veliki noči pri spovedi?« — »Vsak
mesec, gospod, in tudi pri obhajilu!« — »Lepo je to in koristno. Toda
povejte mi, kako vzgajate svoje otroke?« — »Nimam otrok, gospod, ne
zamerite!« — »Pa jih še lahko dobite! In čemu prodajate jajca? Iz same
lakomnosti?« — »Dobiček ni velik, gospod.« — »Ampak povejte mi, o
mati, kakšna je tista kokoš, ki je nesla ta jajca?« — »Lepa kokoš je,
gospod, in nikomur še ni storila žalega.« — »Kakšne barve?« — »Rjava
putka je, prijazno pegasta.« — »Značaj?« — »Pohlevna putka, debela in
plaha.« — »Kakšna je njena morala?« — »Sramežljiva putka je, gospod.«
— »Sedaj pa mi povejte, o mati, kakšen pa je tisti petelin?« —
»Postaven petelin je, košàt in krepak!« — »Pa morala njegova?« —
»Kakor je že pač petelin. Morale nima veliko …« — »Kaj?« se je
prestrašil zdaj gospod in razsrdil. »Ali tako govorite o petelinih in
o morali? Jajca, ki jih prodajate, so dobra jajca, tako prikladna
želodcu, kakor tudi okusu prijetna. Ampak petelin je nemoralen! In jaz
vam rečem, o mati: Kdor pohujša enega teh malih, bi bilo boljše, da bi
mu obesili mlinski kamen okoli vratu ter ga potopili v globočino
morjá! In pa: Svaka sila do vremena!« — Tako se je razsrdil gospod in
je šel po svoji poti …

Ni dovolj, da je umotvor — umotvor, treba je tudi, da je putka moralna.

Kaj bi človek še veliko govoril? Če ljudje zahtevajo, kdo bi se jim
upiral? Vsa pravica je njihova. Pravijo, da je na umotvoru umetnost
postranska reč, glavna pa, da je blag namen in moralno besedilo. Če
tega ni, da je treba pognati preko praga umotvor z umetnikom vred. In
da umotvor ni ustvarjen za zrele ljudi, umetnosti željne, temveč – za
koga? Vrag vedi, za neki takoimenovani narod, ki sicer ne kupuje knjig
in jih ne bere, ampak ki je kljub temu molčeč in strog sodnik
umetnosti in še mnogoterim drugim stvarem. Tisti narod je velik kujon.
Sam ne izpregovori nikoli, ne vidi ga človek, komaj da ga duha.
Zagovornikov pa ima veliko število, vestnih in ognjevitih
zagovornikov. Z dolgim in mrkim obrazom si ogleda zagovornik umotvor,
zamaje z glavo na desno, zamaje na levo ter vzdigne kazalec. »Kar se
mene tiče, bi dejal, da je tale umotvor resničen umotvor. Prijeten je
po obliki in sočnat po vsebini. Ampak kaj poreče narod? To ni za naš
narod. Naš narod, nepokvarjen, kakor je …« In dolga pridiga. Osramočen
odide umetnik in njegova nemorala z njim …" -- miran