[SlovLit] Ženski liki pri Prešernu -- Daruj podatke -- Evangelij za moralizatorje

[Miran Hladnik gmail]

Od: Elena Cerkvenic <elenacerkvenic na gmail.com>
Datum: 31. januar 2018 21:44
Zadeva: Vabilo

Spoštovani! Vabim Vas na dvojezično srečanje na temo Plemenitost
ženskih likov v poeziji Franceta Prešerna. Srečanje bo v nedeljo, 25.
februarja ob 11.00 v Trstu, v kavarni San Marco, ulici Cesare Battisti
18. Lep pozdrav, Elena Cerkvenič

===

"Darovanje podatkov je ena od potez za boljšo prihodnost. Toda prej se
mora zgoditi premik v kulturi. Od dobrodelne denarne donacije za javno
dobro (kar redno počnemo) do donacije podatkov je majhen korak. Danes
so podatki dragocen vir." -- Luciano Floridi: Documents, Archives and
Hyperhistorical Societies: An Interview with Luciano Floridi.
Academia.edu (https://www.academia.edu/35766395/Documents_Archives_and_Hyperhistorical_Societies_An_Interview_with_Luciano_Floridi).

===

From: "Blaž Istenič" <blazistenic1 na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Thu, 1 Feb 2018 10:27:06 +0100
Subject: Evangelij za moralizatorje

Ob pisanju v več slovenskih medijih (https://www.dnevnik.si/1042799537
, http://www.delo.si/kultura/knjiga/evangelij-za-pitbule-izpoved-ranjene-duse-ali-pornografija.html)
o knjigi Evangelij za pitbule, ki je prejela očitke, da je
»pornografija, ne pa odličen mladinski roman«, se zastavlja vprašanje,
kolikokrat bomo morali še poslušati povsem nereflektirane izjave
ljudi, ki so od mladih oddaljeni bolj kot Zemlja od planeta v
najbližji galaksiji.

V družbi ljudje iz različnih (kompleksnih!) razlogov naredijo samomor
in vsakič pač ne gre po klišejskem vzorcu, ko družba odpove, kar je
verjetno vsebina mokrih sanj suicidologov. Če je Albert Camus zapisal,
da je edini pravi filozofski problem samomor, se zdi, da je med
nekaterimi novinarkami (Ranka Ivelja je tudi ena od »zaslužnih« za
lansko afero o domnevnem spornem »samomorilskem« naslovu maturitetnega
eseja na maturi), strokovnjakinjami za mladinsko književnost in
suicidologinjami prisotna samo ena misel: o nekaterih temah je
prepovedano razmišljati. Glede na tako pogoste odzive lahko sklepamo,
da malokateri samomor v literaturi (še zlasti pa v mladinski)
odgovarja omenjenim strokovnjakom. Tovrstnim suicidologom in podobnim
ni in ni jasna razlika med umetnostjo in medijskim poročanjem.

Če delim svoj občutek: lani, ko se je pisal domnevno sporni
maturitetni esej na temo samomora, od eno leto mlajših znancev nisem
slišal niti enega mnenja, da je naslov sporen. Hvaležen sem, da še eno
leto poprej, ko sem tudi sam pisal maturitetni o romanu Ana Karenina
(kjer gre, o sveta preproščina, prav tako za samomor), gospa Ivelja in
podobni dežurni moralizatorji očitno spali in nam prihranili vso to
komedijo. Morda so se vendarle ukvarjali z novinarstvom in ne z
zapisovanjem namigujočih izjav brez vsakršnih dokazov o interesih, »da
bi s spolne zlorabe otrok odstranili stigmo povsem nesprejemljivega
početja«. Tovrstni napadi, ki jih izvaja Milene Mileve Blažić, so
presegli vsako mejo dobrega okusa. Vsekakor je javna razprava
potrebna, a taka, ki temelji na dejstvih (imeli smo že nekaj dejansko
spornih primerov), ne pa na neokusnih špekulacijah. [...]

Pri tem gre seveda tudi za neskončno podcenjevanje mladih, ki se jih
ima za tako nebogljene, da jim pritiče le popolna cenzura. Povsem
jasno je, da omenjeni roman dijakom kaj posebej novega – razen na čase
malce za lase privlečenega slenga – ne bo prinesel. O vprašanjih,
kakršne sproža, bi se moralo v družbi več govoriti, ne pa jih utišati.
Tudi rešilne bilke moralizatorjev tipa »pravice otrok« morajo biti
reflektirane, ne pa le dušilke vsake razprave. Navsezadnje v tem
primeru ne govorimo o petletnih otrocih!

Nekaj povsem drugega je kritika Evangelija kot knjige, čemur so
podvržena vsa dela. Tudi meni se knjiga ni zdela posebna mladinska
literarna mojstrovina (se pa ob branju nisem nadejal, da bo nekoč
sledila taka gonja proti njej). Komisija je odločila drugače; v
umetnosti pač ne dobiš vselej tistega, kar želiš. In to nikakor ni
edina nenavadna odločitev tovrstnih komisij. Nikoli ne slišimo pritožb
ob nagradah, ki jih dobivajo mojstri samopromocije, po možnosti
potomci znanih in/ali ljubljenci peščice »strokovnjakov«, ki pisce
osebno poznajo. Da pa se miselna policija zaradi ene knjige, ki ji ni
po godu, v cenzurni ihti odloči pisariti varuhinji človekovih pravic
in ostalim, pa je povsem nedoumljiva zaslepljenost z moralizatorskim
pravičništvom.

Blaž Istenič, študent