[SlovLit] Koroške obletnice -- Iz Tübingena -- Farška potuhnjenost

Pet Feb 7 19:16:09 CET 2020

From: Janez Stergar <janez.stergar na guest.arnes.si>
Date: Thu, 6 Feb 2020 22:30:09 +0100
Subject: pogled nazaj in naprej

- 7. 2. 1910 se je rodil Karel Prušnik Gašper (umrl 16.  3. 1980);
novo izdajo spominov najbolj znanega koroškega slovenskega partizana
Gamsi na plazu smo nedavno tega predstavili tudi v Ljubljani in vas na
predstavitev povabili v eni prejšnjih e-okrožnic.
- 8. 2. 1945 je umrl dr. Ožbolt Ilaunig (roj. 26. 7. 1876), koroški
slovenski sodnik in pisatelj. »Reberški Ožbej« je bil (tako kot njegov
brat Janko) povezan z našim Klubom in smo zato pred petimi leti lahko
malo pripomogli k izdaji njegove knjige Zgodovinski spomini na Rebrco.
- 13. 2. 1885 se je rodil Zdravko Švikaršič (u. 20. 5. 1986), koroški
slovenski glasbenik, zbiratelj ljudskih pesmi. Dolgoletni član našega
ljubljanskega Kluba je najbolj poznan po obsežni zbirki  Koroške
slovenske narodne pesmi, v štirih delih izdani v letih 1914, 1921 in
1987.
- 17. 2. 1970 je umrl Jakob Špicar (roj. 27. 10. 1884), koroški
slovenski ljudski dramatik in gledališki delavec, po poklicu višji
uradnik; seveda tudi on dolgoletni član našega Kluba. Pred letom je
mag. Jure Sinobad iz Radovljice izdal knjigo Svet Miklove Zale, ki
mdr. vsebuje prepis rokopisa znamenite Špicarjeve dramatizacije
Sketove zgodovinske povesti o Zali.
- 18. 2. 1950 je umrl Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (roj. 10. 8.
1893), ki ga vsi poznamo kot slovenskega pisatelja, revolucionarja in
borca proti fašizmu, nekateri pa tudi kot predsednika našega Kluba od
13. 1. 1946 do svoje smrti.
- 21. 2. 1980 je umrl dr. Franc Sušnik (roj. 14. 11. 1898), koroški
literat, pedagog in literarni zgodovinar, mdr. ustanovitelj gimnazije
in študijske knjižnice na Ravnah na Koroškem. Pred dobrim letom smo v
e-okrožnici opozorili, da so prevaljski mohorjani pripravili ponatis
njegove knjige Koroški zapisi. Kdaj pa kdaj pa tudi pripišemo, da je
tako v Ljubljani kot na avstrijskem Koroškem poznan Sušnikov vnuk,
literat in igralec Andrej Rozman – Roza. [...]

===

Od: Irma Kern <irma.kern na guest.arnes.si>
Date: V pet., 7. feb. 2020 ob 12:01
Subject: Iz Tübingena - T. Žigon in A. Maček o slov.-nem. prevajanju
za slov. kulturni praznik 2020

V sredo, 22. 1. 2020,  smo imeli na slavističnem oddelku Filozofske
fakultete Univerze v Tübingenu slovenski kulturni praznik. Povabili
smo izr. prof. dr. Tanjo Žigon in  lekt. dr. Amalijo Maček z Oddelka
za prevajanje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predavali
sta na temo Panorama prevajalske pokrajine: nemško-slovenski in
slovensko-nemški prevodi od l. 1991 do danes. Študente, profesorje in
goste je pozdravila direktorica slavističnega oddelka prof. dr.
Schamma Schahadat, ki je predstavila pedagoško, raziskovalno delo in
prevajalsko delo obeh predavateljic, pri A. Maček še posebej  njeno
literarno prevajanje ter izkušnje akreditirane tolmačke za institucije
EU. Poudarila je tudi izjemno uspešno sodelovanje z Žigonovo in
Mačkovo v mednarodnem prevajalskem projektu Transstar, katerega
nosilec je bil slavistični oddelek  Univerze v Tübingenu.

V predavanju je T. Žigon predstavila splošne podatke o slovenski
prevodni politiki od leta 1991 do danes. Opredelila je, kako razlike
med prevodno dejavnostjo v centralnih oz. perifernih jezikih lahko
definiramo na makroravni – predvidljive razlike v vzrokih za
prevajanje, načinu izbire, številu in tipologiji prevajalcev idr. – in
 na mikroravni, torej na nivoju posameznih prevodov, kjer prihaja do
razlik v prevodnih strategijah, po katerih najpogosteje posegajo
prevajalci centralnih oziroma perifernih jezikov. Na osnovi
statističnih podatkov in konkretnih primerov tako umetnostnih kot
neumetnostnih žanrov sodi slovenščina med periferne jezike, tako z
vidika kulturnega kapitala, ki ga imamo kot narod in država (v
primerjavi z drugimi evropskimi in svetovnimi kulturami), kot tudi z
vidika stanja na založniškem trgu, na katerem je delež prevodne
literature v slovenščini neprimerljivo večji kot količina slovenskih
izvirnih besedil, ki se prevajajo v tuje jezike (gre za prevode,
izdane v knjižni obliki).

Čeprav nemščina ni najpogosteje prevajani jezik v Sloveniji (to je že
dolgo angleščina),  se iz nemščine v slovenščino veliko prevaja,
precej pa je tudi prevodov iz slovenščine v nemščino. Prevodi so
žanrsko zelo raznoliki: prevaja se tako leposlovje kot neleposlovje,
za mladino in odrasle. V Sloveniji je relativno bogata mreža
prevajalcev iz nemščine v slovenščino, kakovost prevodov, ki je v
veliki meri odvisna od prevodnih  strategij prevajalcev, je visoka, na
kar nedvomno vplivajo dobre možnosti učenja ter študija nemščine in
prevajanja. Prednost prevajanja iz nemščine in vanjo je tudi relativno
dobro poznavanje izhodiščnih kultur – najbolj avstrijske, nekoliko
manj, a še vedno dobro nemške in verjetno najmanj švicarske. Te
kulture so Slovencem blizu tudi zaradi osebnih stikov ter dostopnosti
kulturnih vsebin na svetovnem spletu in drugih medijih, zgodovinsko
gledano sta nemška in slovenska kultura povezani že stoletja. Vse to
kaže, da ima nemščina tudi z lokalnega vidika znotraj slovenske
kulture vlogo centralnega jezika in tudi velik ugled. Velja za jezik,
ki se ga je vredno naučiti, nemške izhodiščne kulture pa v Sloveniji
sodijo med prestižnejše. Vse našteto vpliva na pogostnost prevajanja
iz nemščine in vanjo, kot tudi na kakovost in priljubljenost teh
prevodov. Iz raziskave pregleda prevodne dejavnosti v Sloveniji, ki se
opira na knjige, zabeležene v sistemu Cobiss, je razvidno, da je med
leti 1991 do 2019 na področju leposlovja izšlo 7399 prevodov iz
nemščine v slovenščino in v istem obdobju 1962 prevodov iz slovenščine
v nemščino (delež književnih prevodov 30 % v obeh smereh). Na količino
prevedenih del vplivajo subvencije, podporna mreža za prevajalce in
druge spodbude.

===

Pred leti sem v članku Vključevanje drugega in drugačnega v slovensko
literarno zgodovino (SSJLK 2016,
http://centerslo.si/wp-content/uploads/2016/06/52_Hladnik.pdf) citiral
naslednjo izjavo Dragotina Dežmana: "[N]e nemščina, temveč naša
lenoba, naša turška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake
zdrave in pravične kritike so poglavitni vzroki, da ne napredujemo, le
nemška omika nam more pokazati pravo pot napredovanja. Ako se nemščini
popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu
zapadli." Našel sem jo v geslu o zloglasnem slovenskem odpadniku, ki
ga je za Slovenski biografski leksikon napisal Avgust Pirjevec. Pri
povzemanju izjave za članek Literarische Zweisprachigkeit im
slowenischen Teil der Habsburger Monarchie za zbornik Literarische
Mehrsprachigkeit im österreichischen und slowenischen Kontext
(Tübingen, 2019) sem pokukal v vir, iz katerega je zajel Pirjevec, tj.
v članek Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa izpod peresa
Dragotina Lončarja v Naših zapiskih 1909 (6/1), in našel Pirjevčevo
napako: pri Lončarju ni pisalo "turška potuhnjenost", ampak "farška
potuhnjenost"!

V daljši verziji svojega članka na spletu
(http://www.slov.si/ucitelji/miran-hladnik/vkljucevanje-drugega-in-drugacnega-v-slovensko-literarno-zgodovino/)
sem prepisano napako popravil, na drugih mestih (ja, nisem se samo jaz
pustil zapeljati uglednemu SBL-u) pa je ostala. Sintagmo je Peter
Scherber prevedel v nemščino kot "Duckmäuserei der Pfaffen", mene pa
je zanimalo, kako je "farško potuhnjenost", nacionalno hibo, ki je
bila pred 160 leti med razlogi za Dežmanovo odpadništvo od slovenstva
(sposobni Dežman je bil pred tem predviden za voditelja
mladoslovenskega gibanja), zapisal izvirno, namreč v pismu Valentinu
Zarniku leta 1861. Danes sem v rokopisnem oddelku NUK-a presenečeno
ugotovil, da je pismo v slovenščini. To bi moral slutiti že prej, saj
Lončar nikjer ne govori, da bi pismo prevedel, nemški izvirnik sem
pričakoval pač zato, ker se pri Dežmanu poudarja njegova prekinitev s
slovenščino in ker so tudi slovensko zavedni izobraženci v tistem času
v pismih pogosto uporabljali nemščino.

Avgust Pirjevec je lapsus, ki ni nedolžen, saj kritični prst z
domačega klera preuperja v oddaljene Turke, zagrešil najbrž iz
utrujenosti pri ročnem prepisovanju iz Lončarjeve objave. Pirjevcu, ki
je 1943 v koncentracijskem taborišču Mauthausen končal svoje
življenje, nenamerne napake ni težko odpustiti, za mojo ponovitev
napake pa ni opravičila, saj sem imel na klik blizu vir, v katerem bi
citat lahko preveril
(http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-M9TFWNPV). Na srečo je
piscev, ki so Dežmanovo kritično oznako Slovencev citirali neposredno
po Lončarju, več kot tistih, ki smo razmnoževali  lapsus iz SBL. --
miran