[SlovLit] Rigati -- Re: V napačni zgodbi Cvetke Sokolov -- Re: Handke

[Miran Hladnik]

Od: Franc Koren <francelj.koren na gmail.com>
Date: V sob., 4. jan. 2020 ob 23:32
Subject: Re: Rigati (https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/006918.html)

Spoštovani! Fiziološko je kolcanje posledica krčenja trebušne prepone,
spahovanje pa z odpiranjem krožne mišice v spodnjem delu požiralnika
in posledično uide zrak iz želodca in sliši se rig, kupček ... TOREJ
je princip različen. Doma smo vedno rekli, da se ti rigne, sporigne,
ko podreš kupček. Kaj pa, če bi se nam enostavno kupček sporignil.

Lep pozdrav!

===

Od: Maja Bitenc <posta.za.majo na gmail.com>
Date: V sob., 4. jan. 2020 ob 21:30
Subject: Intervju s Cvetko Sokolov
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2019/006914.html)

Dragi Miran, danes je v Sobotni prilogi Dela izšel moj intervju z dr.
Cvetko Sokolov, mladinsko pisateljico, pesnico in visokošolsko
učiteljico na Oddelku za anglistiko FF UL
[https://www.delo.si/sobotna-priloga/mladim-se-hude-reci-dogajajo-ce-pisemo-o-njih-ali-ne-264598.html],
ki je bila tudi na Slovlitu omenjena v zvezi s polemikami o
(ne)primernosti njenega mladinskega romana V napačni zgodbi za
srednješolce prvih letnikov v okviru projekta Rastem s knjigo. Morda
bi bila informacija o objavi zanimiva tudi za prejemnike Slovlitove
pošte? Avtorica v pogovoru spregovori o svojih literarnih delih,
predvsem o romanu Vsak s svojega planeta in že omenjeni knjigi, o
odnosih med vernimi in nevernimi v vsakdanjem življenju v slovenskem
kontekstu, o njeni osebni izkušnji z vero in Cerkvijo in o
mladostniški spolnosti.

Vse dobro v novem letu, lep pozdrav,
Maja Bitenc

===

Od: Silvija Borovnik <silvija.borovnik na um.si>
Date: V ned., 5. jan. 2020 ob 10:56
Subject: O Handkeju (https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2019/006915.html)

[...] V zvezi s pisanjem na Slovlitu, ki omenja Handkejevo literaturo
oz. njegovo Nobelovo nagrado, naj pripomnim, da seveda ni res, da na
Slovenskem Handkeja nismo brali, oz. da ga ne poznamo.

Sama sem ga srečevala konec osemdesetih let na Krasu, v času, ko sva s
Klausom Detlefom Olofom prevajala njegov roman Ponovitev
(Wiederholung). Handke je bil takrat prejemnik Vilenice, nagrade za
srednjeevropsko literaturo, se pravi za literaturo prav tistega
prostora, ki se mu je domala sočasno posmehoval s svojo interpretacijo
o Srednji Evropi, ki da je (bila) zanj le meteorološki pojem. V zvezi
s tem sem takrat tudi polemizirala z njim, svoje razmišljanje z
naslovom Sanjačeva zmota pa sem objavila 1991 v Naših razgledih. V
prihodnjih letih sem še brala in tudi prevajala nekatere njegove
tekste.

Elementi slovenskega sveta, slovenstva in tudi slovenskega jezika so v
njih zelo dobro vidni. Tudi o tem sem pisala, nazadnje v knjigi
Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti (Maribor: Zora
2017), naslov besedila pa je Slovenska identiteta v literarnem delu
Petra Handkeja (2017: 87-103). Kot svoj odziv na pisateljevo Nobelovo
nagrado pa sem v Večerovi Sobotni prilogi, 9. 11. 19, str. 22–23,
objavila razmišljanje Nobelova nagrada za literaturo z napako?, ki se
delno naslanja na prej omenjeno razpravo.

Sem med tistimi, ki jih je Handkejeva dezorientacija v času vojne na
tleh bivše Jugoslavije razočarala, razžalostila in tudi ogorčila. Če
se pisatelj že ni znal opredeliti, če je bil zaradi prehitevajočih se
vojnih dogodkov, TV poročil itd. živčen in zmeden, potem bi bilo
seveda najboljše, da bi ostal lepo nekje na toplem, s termoforjem in
skodelico čaja v naročju, vsekakor pa v varnem zavetju Pariza,
Salzburga ali Berlina ter bi preprosto molčal. Po vojni (leta 1995!)
se mu s prijatelji ne bilo treba sprehajati ne po Beogradu, ne po
obrežjih Drine ali Morave, prav tako pa bi tudi na Miloševićevem
pogrebu zlahka pogrešali njegov govor. Prepričana sem, da bi zgodovina
to njegovo odsotnost nadvse blagohotno obšla. In njegova Nobelova
nagrada bi bila danes brez ene same sence.

Nedolgo tega sem prebrala roman Herkunft  (Poreklo) vzhajajoče zvezde
nemške književnosti, pisatelja Saše Stanišića. Za ta roman je prejel
prestižno nemško literarno nagrado, katere podelitev je potekala prav
v času, ko se je razvedelo, da je Handke novi Nobelovec. Saša
Stanišić, ki je kot otrok s svojimi starši leta 1992 moral zapustiti
Bosno, rodni Višegrad, in v Nemčiji začenjati povsem drugo in drugačno
življenje, zaznamovano s travmo begunstva, je povedal, da so on sam in
njegova družina živeli prav tisto, kar je Handke s svojim pisanjem
zanikal in cinično relativiziral. Tudi o tem pripoveduje Stanišićev
najnovejši roman. Ko sem ga brala, sem ugotavljala, da že dolgo nisem
imela v rokah tako odličnega, liričnega in obenem kritičnega besedila,
prepletenega s humorjem in z ironijo, ki smo jima včasih rekli, da sta
bosanska. To »poreklo« se namreč tudi nemškemu izvirniku pozna.
Stanišić je danes pisatelj z dvojno identiteto, z bosansko in nemško.
Tako, kot je Handke pisatelj z nemško in s slovensko.V življenju obeh
avtorjev je imela odločilno vlogo vojna, pri Handkeju druga svetovna,
pri mnogo mlajšem Stanišiću pa zadnja jugoslovanska. Toda Stanišić ni
lovec poceni efektov, ne skuša biti ne pravičnik ne vojni filozof. Je
literarni umetnik, ki razume čas in zgodovino. Zato upam, da bo ta
roman prebral tudi pisatelj Handke. Upam tudi, da bomo Stanišićev
roman hitro dobili v slovenskem prevodu.

Silvija Borovnik