[SlovLit] Sreča je nagrada prva -- Društvo sovražnikov slovenščine -- Maturitetne ribice

Pet Avg 23 22:35:43 CEST 2019

V prejšnji Slovlitovi pošiljki
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2019/006764.html) sem
pomisel o verzih na spomeniku Antonu Sovretu skril v komentar k
fotografijam, tule jo izpostavljam v obliki vprašanja: Na spomeniku
Antonu Sovretu v Šavni Peči
(https://slov.si/mh/galerije/galeri357/target40.html) so najprej
latinski verzi (Felicem esse praemium est primum ...), desno Sovretov
prevod v slovenščino (Sreča je nagrada prva ...), levo spodaj pa
pojasnilo, da gre za Pindarovo prvo pitijsko odo, ki jo je Sovre
prevajal na predvečer svoje smrti 1. maja 1963. Je morda prevajal
grškega pesnika prek latinščine in zakaj? -- miran

===

From: "Agata Tomažič" <agata.tomazic na zrc-sazu.si>
To: slovlit na ijs.si
Date: Fri, 23 Aug 2019 10:09:00 +0200
Subject: Društvo sovražnikov slovenščine

Spoštovane in spoštovani, ker verjamem, da bo tudi marsikoga v
SlovLitovem občestvu zanimalo, kdo so za dr. Kozmo Ahačiča sovražniki
slovenščine, pošiljam njegov celoten zapis, ki je bil objavljen konec
julija v obliki kolumne na straneh Dela. Spodaj je priložena še
kolumna, objavljena v začetku tega tedna. Vsi, ki pisanje predstojnika
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU redno spremljate,
zapisa preprosto preskočite. Ostalim pa obilo užitka pri
razpravljanju!

Društvo sovražnikov slovenščine (Delo 24. 7. 2019)

Lahko ljubimo jezik, ki ga sovražimo? To ni vprašanje, ki bi skušalo
izzivati s svojo nesmiselnostjo. To je vprašanje, ki je zelo aktualno
za vse, ki trenutno uporabljamo slovenščino. To tudi ni vprašanje, s
katerim ljudje ne bi imeli izkušenj v lastnem čustvovanju. Antični
neoterični pesnik Katul je to ubesedil v čudovitih verzih: »Sovražim
in ljubim. Morda kdo sprašuje, zakaj to počnem. Ne vem. Samo čutim
dogajanje tuje in mučim se v njem.«

Za naš odnos do slovenščine, predvsem za odnos starejših generacij,
lahko uporabimo iste besede: čutimo, da se s slovenščino nekaj dogaja,
ni nam jasno, kaj, in mučimo se v tem. S tem si lahko razlagamo
nenehno potrebo po obrambi slovenščine, po javnih debatah na temo
slovenščine, po nenehni politični »podpori« slovenščini – in na drugi
strani realno stanje, kjer raziskovanje, opisovanje in poučevanje
slovenščine zastaja, ker v ta področja enostavno ne vlagamo dovolj
denarja in jim ne namenjamo dovolj z znanjem podprte pozornosti, kjer
slovenščino dobesedno rinemo na obrobje.
O tem, kaj je ljubezen, v mnogih evropskih jezikih nasploh težko
razpravljamo s pravim razumevanjem. Tako v slovenščini kot tudi v
mnogih drugih jezikih ne ločujemo več med dvema temeljnima pomenoma,
ki ju je imela beseda ljubezen v antiki. Današnja beseda ljubezen
namreč vsebuje oba pomena, ki so ju v antiki dosledno ločevali: eros
(amor, telesnočustvena ljubezen) in agape (caritas, ljubeča skrb za
drugega). Medtem ko na drugih področjih življenja izpostavljamo pomen
erosa (torej spolnost), pomen skrbi za sočloveka (agape) pa
zanemarjamo, je v jeziku prav obratno: vsi bi zanj vsaj na videz
»skrbeli«, manjka pa nam brezpogojni eros do jezika.

Ljubezen do jezika, ki poleg skrbi zanj ne vključuje tudi erosa, torej
sposobnosti, da imamo jezik brezrazumsko radi in da v njem uživamo, se
namreč prehitro spremeni v sovraštvo do (namišljenih in realnih) napak
v jeziku. Kar naenkrat nas začne vse v zvezi z jezikom motiti: motijo
nas napake, sovražimo javne osebe, ki ne uporabljajo jezika, kakor bi
si mi želeli, moti nas jezik mladih, moti nas jezik pisateljev in
pesnikov, ki se igrajo z mešanjem zvrsti, zlagoma nas moti večina
jezika. Veliko skrb (agape, caritas) posvečamo tistemu, kar smo sami
določili kot ideal knjižnega jezika, hkrati pa smo do vsega, kar
ideala ne dosega, pa je tudi slovenščina, grobo sovražni. Pomanjkanje
našega erosa (amorja) do slovenščine kmalu nadomesti sovraštvo.

Pa vendar je jezik v vseh svojih zvrsteh od narečja, pokrajinskih
posebnosti, do pogovornega jezika z vsemi svojimi odstopanji od norme
in slednjič do knjižnega jezika lahko kakor glasba. Ima svoj zven, ima
svoje akorde, pa tudi grdo zveneče disonance. Če znamo vse to
občudovati v glasbi, zakaj ne bi tudi v jeziku?

Mi pa mislimo, da skrbimo za jezik, če kot policaji bedimo nad vsako
napako, nad vsakim nepozorno izgovorjenim glasom, nad vsako rabo
slovenščine v obliki, ki je za določeno situacijo neprimerna. Na
stotine tovrstnih pisem se zgrinja v ustanove, kot so Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, RTV Slovenija in podobne:
pisem, polnih neotesanega sovraštva, jeze in vzvišenega pridiganja o
tem, kakšna »bi morala« biti slovenščina. Od mene kot jezikoslovca in
od vseh mojih kolegic in kolegov pričakujejo, da jih bomo v tem
neotesanem sovraštvu do slovenščine podprli in se borili za »lepo
slovenščino«, takšno, kot »je bila nekoč«, ali takšno, »kot bi morala
biti«:»brezhibna«, večinoma pa le na videz v skladu s priročniki – žal
največkrat zgolj v skladu z nezapisanimi pravili, ki sploh ne držijo
in ki so jim jih v glavo vcepili starejši sovražniki slovenščine, ki
jim nekateri pravijo puristi. Na srečo je vedno več pisem tudi
popolnoma drugačnih; z njihovo pomočjo lahko dobrovoljno in brez
grenkega priokusa rešujemo prave jezikovne zadrege. [Dalje in v celoti
na https://www.delo.si/mnenja/kolumne/drustvo-sovraznikov-slovenscine-209683.html]

===

Maturitetne ribice (Delo 21. 8. 2019)

[...] Ker smo dolgo v šoli pozabljali na besedila (tudi zaradi
pritiska mednarodnih merjenj uspeha), smo se jezikoslovci in učitelji
slovenščine pred desetletji usmerili skoraj samo na besedila. Dosegli
pa smo, da je postal pouk slovenščine nekaj povsem neoprijemljivega.
Nekaj, česar se ne da (ali ne splača) učiti. Jezikovni pouk
slovenščine (slovnica, pravopis, besedila) je posledično postal pouk
spretnosti, vezan na občutek, in prenehal biti pouk znanja, ki bi nam
lahko koristilo tako doma kot v večjezični globalni družbi in ki bi
bilo lahko tudi intelektualni izziv. Pozabili smo, da šele dobro
poznavanje slovnice in pravopisa prinaša svobodo in manjša vpliv
tistih, ki mislijo, da imajo jezik v svoji lasti. Seveda pa morata
biti šolska slovnica in pravopis jasna in prilagojena sodobnemu času.

Najlepše nam neoprijemljivost trenutnega pristopa k jezikovnemu pouku
pokaže matura – maturitetne jezikovne pole iz slovenščine ne more
nihče rešiti brez »napak«. Niti profesorji, ki popravljajo pole. Ker
morajo vsa vprašanja izhajati iz uvodnega (na primer časopisnega)
besedila, sestavljavci testov ne morejo preverjati snovi, ki bi jo
hoteli, ampak snov, ki jo je mogoče »na silo« najti v izbranem
besedilu. Ker so naloge sestavljene na silo, so »pravilni« rezultati
velikokrat plod dogovora in »občutka« in kot napačne obravnavajo celo
odgovore, ki bi bili lahko pravilni (na primer naloga 9.1, jesenski
rok 2018). Zadnja leta gre sicer na bolje, a prepočasi.

Maturitetne jezikovne pole ne bodo brez napak rešili niti slovenski
zmagovalci jezikovne olimpijade. Slovenska delegacija dijakov in
dijakinj (Ana Meta Dolinar, Ana Luetić, Rok Tadej Brunšek in Sebastian
Kordiš pod vodstvom dr. Simone Klemenčič z ZRC SAZU) je postala
najboljša na svetu na tekmovanju, ki preverja spretnost in znanje v
prav tistem delu jezika, ki našega pouka slovenščine ne zanima: v
logiki jezikovnega sistema kot univerzalnega logičnega orodja,
ločenega od besedil. Je jezikovna olimpijada nekaj nazadnjaškega – ali
pa smo mi zgrešili bistvo jezikovnega pouka? Zakaj smo lahko najboljši
na svetu in najslabši doma? Zakaj niti ena naloga na maturi ni podobna
»olimpijskim«?

Zakaj? Ker se še vedno delamo, da sta naključnost in nejasnost boljši
od logike. In krepimo »prvi pol« med prizadevnejšimi in »drugi pol«
med manj prizadevnimi učenci in dijaki. Učimo jih nepovezanih
posameznosti, ne dosežemo pa dobrega poznavanja sistema kot celote in
dobrega poznavanja okoliščin, ki lahko vplivajo na besedila. Hkrati pa
si nočemo priznati, da vsi skupaj berejo in pišejo vedno manj dobrih
(knjižnih in književnih) besedil in vedno več neknjižnih (družbena
omrežja), zaradi česar je in bo jezikovni pouk vedno bolj pomemben.

A če bi ribe spustili v prosto vodo, bi verjetno lastniki pregrad,
varuhi Resnice jezika, člani Društva sovražnikov slovenščine, izgubili
občutek moči.

[Celotno besedilo na
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/maturitetne-ribice-218768.html]