[SlovLit] Slovenci na Hrvaškem -- K novemu nacionalnemu kulturnemu programu

[Miran Hladnik]

Od: Helena Ana Drewry <HelenaAna.Drewry na nuk.uni-lj.si>
Date: V čet., 27. jun. 2019 ob 13:56
Subject: Velika čitalnica NUK: slavnostno odprtje razstave Sosedje
Slovenci - Slovenci na Hrvaškem (četrtek,4. julij 2019 ob 18. uri)

Spoštovani, Narodna in univerzitetna knjižnica je knjižnica vseh
Slovencev in med svoje naloge s ponosom uvršča tudi zbiranje in hrambo
bogate slovenske ustvarjalnosti,  ki v zapisani obliki nastaja izven
meja matične domovine. To nalogo ima Zbirka tiskov Slovencev zunaj RS,
ki vsako leto postavi na ogled del tovrstnega nacionalnega bogastva.
Letošnja razstava je posvečena našim rojakom - Slovencem iz neposredne
soseščine, povod zanjo  pa je visok jubilej Kulturno-prosvetnega
društva »Slovenski dom« iz Zagreba, ki neprekinjeno deluje že 90 let
in je najstarejše slovensko društvo v Evropi. Razstava nagovarja
predvsem v Sloveniji živeče Slovence s prikazom in študijami številnih
dejavnosti in osebnosti, t.j. naših rojakov, ki imajo na Hrvaškem
status zamejcev in izseljencev. Temelj za ohranjanje in varovanje
slovenske nacionalne identitete, kulture in jezika na Hrvaškem
zagotavljajo prav društva, ki jih predstavljamo  na razstavi Sosedje
Slovenci – Slovenci na Hrvaškem. Razstava je uvrščena tudi med glavne
dogodke tradicionalne vsakoletne prireditve Dobrodošli doma, ki jo
vsakoletno posvečamo našim rojakom po svetu.

Vabljeni v Narodno in univerzitetno knjižnico, da spoznate sosede Slovence!

===

Ministrstvo za kulturo vabi k soustvarjanju novega nacionalnega
kulturnega programa. V ta namen sem zapisal in jim poslal naslednje:

[...] Ne zavzemam se za nič eksotičnega, gre le za prevzem aktualnih
globalnih strategij kulturnega preživetja in prosperitete. Te niso v
nikakršnem nasprotju z nacionalnim kulturnim interesom, saj je ključna
beseda globalne kulture pestrost (raznolikost, kulturna diverziteta –
https://en.wikipedia.org/wiki/Cultural_diversity), torej odprtost za
lokalne oz. nacionalne kulturne identitete.

Drugi ključni pojem je odprtost
(https://en.wikipedia.org/wiki/Free-culture_movement ;
https://en.wikipedia.org/wiki/Open_society), ki izhaja iz spoznanja,
da je kreativna udeležba v kulturi posameznikova pravica in pogoj
kvalitetnemu življenju ter pomembna sestavina aktivnega državljanstva.
Kultura, zaprta v muzeje, knjižnice in arhive z omejenim pristopom, je
mrtva kultura, nam pa gre za živo in vitalno kulturo.

Pojem odprte kulture je povezan s spletom kot medijem, ki odprtost
sploh omogoča in ji postavlja merila. Da bi bila kultura odprta, mora
obstajati v digitalni obliki in mora biti na spletu dosegljiva in
uporabna pod licencami Creative Commons, kakor to zgledno prakticirajo
projekti neprofitne organizacije Wikimedia z Wikipedijo na čelu.

Ministrstvo za kulturo bo opravljalo svoje poslanstvo:
1. Če bo še v večji meri kot doslej podpiralo digitalizacijo in
pospletenje nacionalne kulturne dediščine (projekti dLib, Kamra, Dedi,
Wikivir itd.).
2. Če bo sprostilo zakonodajo na področju avtorskih pravic, kulturne
dediščine in informacij javnega značaja tako, da bo ta primerljiva z
naprednejšimi državami (npr. z uvedbo svobode panorame v ZASP, s
preferiranjem licenc CC namesto copyrighta, z dovoljenjem proste
fotografske reprodukcije kulturnih spomenikov, s podpiranjem javnega
interesa, kadar je ta v nasprotju z interesi in pravicami posameznika
po zasebnosti). Še vedno je npr. v veljavi prepoved iskanja po imenu
in priimku v besedilni zbirki Nova beseda, ki onemogoča poizvedovanje
po Francetu Prešernu. Po obstoječi ovirajoči zakonodaji moramo za
fotografiranje cerkvice na blejskem otoku za koledar dobiti izrecno
dovoljenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pomagalo bi že
preimenovanje Zakona o varstvu kulturne dediščine v Zakon o promociji
kulturne dediščine.
3. Če bo odprlo svoje spletne platforme za sodelovanje vsakega
državljana, npr. za ažuriranje Registra kulturne dediščine, ki se
sicer ne odziva na popravke posameznikov, omogočilo kreiranje novih
slojev na svojih zemljevidih ali podprlo tako kreiranje na drugih
javnih zemljevidih (npr. na Geopediji), omogočilo popise, fotografsko
in filmsko dokumentiranje kulture, obstoječe (na javnih prostorih, v
muzejih, galerijah, knjižnicah, na spletu …) in nastajajoče. Naj ne
gre samo za dostopnost ogledu, ampak tudi za uporabnost kulturnih
proizvodov: njihovo reprodukcijo, razširjanje, obdelavo in predelavo.
4. Če bo nevtraliziralo komercialne interese založb, javnih zavodov
ter drugih organizacij, ki jim gre najprej za lastno preživetje in
šele potem za kulturo. Najbolj učinkovito bo to storilo tako, da po
zgledu Ministrstva za znanost za vse financirane projekte zahteva, da
so njihovi rezultati takoj prosto dostopni na spletu in da jih tam
vzdržujejo tudi potem, ko se projekt zaključi; žalostno dejstvo je, da
spletne strani financiranih projektov po zaključku projekta v nekaj
letih ugasnejo. Pogoj za financiranje prevodnega leposlovja bi npr.
moral biti, da so prevodi objavljeni pod licenco CC, ki omogoča
njihovo prosto uporabo, enako bi moralo veljati za subvencionirano
izvirno leposlovje. Žalostno je, da zaradi copyrighta tujcem na spletu
ne moremo pokazati skoraj nič od slovenske književnosti, čeprav je
bilo z državno podporo marsikaj prevedeno v angleščino.
5. Naštete naloge bi morale biti skupne vsem vrstam slovenske kulture:
inštitucionalni in amaterski, visoki in popularni, lokalni, nacionalni
in internacionalni, urbani in ruralni. -- miran hladnik