[SlovLit] Cankarjevo pojmovanje kulture -- Smeti odnesite s seboj v dolino -- Re: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring

[Miran Hladnik gmail]

Od: Herman Graber <herman.graber na siol.net>
From: Jože Kos Grabar [mailto:joze.kos.grabar na gmail.com]
Od: Urška Breznik <breznurska na gmail.com>
Datum: 07. junij 2018 12:43
Zadeva: Vabilo: Naša socialistična Jugoslavija

Iz programa prireditve PMM v sodelovanju z Muzejem NO Naša
socialistična Jugoslavija v petek 15. 6. 2018:

17:00 Branislava Vičar, Muzej NO Maribor: predavanje Cankarjevo
pojmovanje kulture kot referenčna točka za partizansko kulturno
revolucijo

Cankarjevo pojmovanje kulture in »kulturnega boja«, vpisano v
predavanje z naslovom Slovensko ljudstvo in slovenska kultura iz leta
1907, se s svojim družbeno-političnim kontekstom vgrajuje v
medbesedilne in meddiskurzivne strukture partizanskih tekstov o
kulturi in umetnosti v NOB (npr. Bor 1942, Kozak 1942, Klopčič 1944).
Cankar se je v predavanju, v katerem je nagovoril tržaške delavce,
opredelil za boj za koristi delavskega razreda, ki ga je razumel kot
sredstvo za demokratizacijo človeške družbe, in konceptualiziral
povezavo med socialno-politično in kulturno svobodo. Socializem je
prepoznal kot dejansko zgodovinsko možnost, ki jo lahko uresniči le
delavski razred. Iz predavanja razbiramo naslednje principe, ki so
utemeljeni na socialistični viziji sveta: (1) kapitalistični
produkcijski odnosi niso nujnost in proizvajanje razredne kulture
delavstva je rezultat delavskega boja ter hkrati pogoj zanj; (2)
dolgoročno je treba odpraviti nasprotje med intelektualnim in ročnim
delom; (3) enakost je dialektika razlik, drugost ni naravni zakon.
Partizansko gibanje je v Cankarju videlo enega najpomembnejših
predhodnikov NOB (Kumbatovič 1944) in ga dojemalo kot ustvarjalca z
»revolucionarno zavest[jo]« (Bor 1942: 59), ki je na začetku 20. stol.
kritično razmišljal o imperialističnem zatiranju in utemeljeval
nacionalno osvoboditev onstran nacionalističnih koordinat mišljenja.
Cankarjeva misel, da je »osvobojenje ljudstva […] kultur[ni] boj«
(Cankar 1976: 183), se je zgodovinsko aktualizirala v boju slovenskih
partizanov proti okupatorskemu in domačemu fašizmu med letoma 1941 in
1945. Pomembni stičišči, ki ju najdemo med partizanskimi teksti in
Cankarjem z vidika pojmovanja kulture, sta oblikovanje zahteve po
refleksiji družbenega konteksta, ki jo določa in dialektično
pojmovanje razmerja med umetnostjo in ljudskimi množicami. Partizanski
teksti z referencami na Cankarja se kritično postavljajo nasproti
meščanskemu pojmovanju estetike in zagovoru transcendentalne
samoreferenčnosti umetnosti.

===

http://slov.si/mh/galerije/galeri328/index.html -- Smeti odnesite s
seboj v dolino (fotografije).

===

From: "Krištof Savski" <ksavski na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Sun, 10 Jun 2018 19:46:56 +0700
Subject: Re: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006375.html)

Lepo, da se razprava nadaljuje.

Kolegica Niki Hüll mi je še prejšnji teden implicitno očitala, da ne
vem (oz. pozabljam), da sta v strukturalizmu sistem in raba povezana.
Lahko jo potolažim, da nisem tako neveden. Ravno v tem razmerju pa
menim, da lahko vidimo glavno jezikoslovno razhajanje med nami, ki se
nam generični ženski spol ne zdi nič hudega, in tistimi, ki se z njim
ne strinjajo. Nasprotniki obravnavajo sistem kot rigidno in enovito
entiteto, ki jo je mogoče spreminjati skozi intervencijo v rabi. Kot
ugotavlja kolega Aleš Vaupotič, je to zadaj razmišljanje usmerjeno
predvsem h knjižnemu jeziku. Drugi po mojem videnju jezik razumemo kot
heterogen tako v rabi kot sistemu, zato opozarjamo na lokaliziranost
predlagane prakse v tesno določenem kontekstu. Še enkrat, pravilnik FF
ni enako kot vsa besedila v slovenskem jeziku. Predlagana politika FF
se nanaša na eno in ne na drugo.

Drugo jezikoslovno razhajanje vidim na področju razmerja
jezikoslovec-jezikovne skupnosti. Tisti, ki k sistemu pristopajo na
enovit način, verjamejo tudi v enovitost njegove interpretacije in
tako izključujejo vsa razmišljanja, ki ne sledijo
pedagoško-strukturalno-praški tradiciji. Za tovrstno razmišljanje je
percepcijo otrok res tako lahko odpisati, kot to stori kolega Blaž
Istenič, vendar bi ga opozoril, da bi zlahka lahko tudi vsi mi z
jezikoslovnim doktoratom odpisali študente z argumentom, da "ne vedo
veliko". Pa tega ne storimo, z mojega videnja zato, ker vidimo
jezikovna sredstva v kontekstu kot večglasna in večideološka, po
Baktinu (ki očitno navdihuje tako mene kot kolega Aleša V.). Zanimajo
nas razmerja med interpretacijami, zanimajo nas njihova ideološka
ozadja, vendar jih a priori ne odpisujemo, če ne pridejo od vnaprej
posvečene skupine.

Z opozorili dr. Tivadarja, da je kultura javnega nastopanja pomembna,
se je mogoče samo strinjati. Morda bi se lahko torej dogovorili, da se
odslej v odgovorih naslavljamo z imeni in se izogibamo raznim
referencam na "nekatere", saj smo na koncu koncev pisci znanstvenih
besedil in obvladamo pravila navajanja virov.