[SlovLit] Scopusovo rangiranje slovenskih revij -- Re: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring

[Miran Hladnik gmail]

https://www.scimagojr.com/journalrank.php?area=1200&country=SI&type=j
-- rang slovenskih humanističnih revij pri Scopusu.
https://www.scimagojr.com/journalrank.php?country=SI&category=1208 --
rang slovenskih literarnovednih revij pri Scopusu.
https://www.scimagojr.com/journalrank.php?country=SI&category=1203 --
rang slovenskih jezikoslovnih revij pri Scopusu.

===

From: marko marincic <markomarincic na gmail.com>
To: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>
Date: Sun, 3 Jun 2018 18:59:27 +0200
Subject: Re: [SlovLit] Ideološke bombončice in jezikovni inženiring
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006367.html in prej)

Spoštovane in spoštovani,

Kratek komentar k (po mojem nepotrebni in vsestransko škodljivi) aferi
“sklep 41”. Pri vsem skupaj me v bistvu skrbi skoraj samo eno:
pomanjkanje časa, navdiha, talenta, volje in pripravljenosti za malo
bolj poglobljeno razpravo o stvareh, ki bi nas morale na takile
fakulteti živo zanimati. Ključni problem vidim v tem, da ima ukrep, ki
prihaja z najpomembnejše visokošolske jezikoslovne ustanove v državi,
obliko edikta v enem stavku. Očitno komisija ni imela volje ali
poguma, da bi dodala par definicij in par strani obrazložitve. Jasno
je, kaj pomeni “slovnični” spol, niti najmanj jasno pa ni, kaj so “vsi
spoli”. Kolega s povsem drugega področja me je mimogrede začudeno
vprašal, ali obstaja slovnična oblika za “trans-spol”. Vprašanja
najprej nisem razumel, saj problematiko vsaj na laični ravni poznam, a
ko sem sklep še enkrat prebral, sem uvidel, da stavek res ne pove,
katera kategorija spola/spolov je sploh mišljena. Slovnični,
“biološki”, “družbeni”? Vprašanje sploh ni trivialno. Problem nastopi
že pri pravilniku o reševanju študentskih prošenj, kjer se omenjajo
“študentke, ki rodijo” in “študenti, ki postanejo očetje”. Sklep jasno
določa, da je “študentka” izraz za “vse spole”, “študent” pa oznaka za
očeta (osebo moškega biološkega spola?). Tu seveda izostane nekaj
ključnega: pravica do opredelitve in do neopredeljenosti (pred kratkim
so na Nizozemskem slavili sprejetje neke sodne odločbe, ki je to
pravico priznala). Z drugimi besedami: pravilnik, ki ženski spol
postavlja v vlogo generičnega spola “za vse spole”, študentu-očetu ne
daje možnosti, da bi se opredelil, pa tudi te ne, da se ne bi
opredelil. Ugovor: “To je bilo že doslej.” Odgovor: “Doslej smo imeli
generični moški spol, ki ima nedvomno starodavne patriarhalne
korenine, nismo pa imeli pojma ‘vseh spolov’.”

Ne dlakocepim. Sklep ne pove niti tega, da so izvzete konkretne osebe,
in ker je na koncu prvega pravilnika te vrste podpisan “dekan”,
primeri Kozme Ahačiča, ki se nanašajo na konkretne osebe, sploh niso
pretirani. Če beremo po črki. Toda kako drugače naj take dokumente
sploh beremo? V najboljšem primeru manjka nekaj dodatnih črk.

Vsaj nekaterim se zdi sklep sporen tudi s stališča boja za pravice
žensk. Povsem možen je očitek, da to problematiko administrativno
“preskakujemo”: ženske so v istem trenutku, ko dobijo “glas” kot
splošni slovnični spol (če je to sploh glas), že pomešane med x spolov
in (kot slovnična kategorija) instrumentalizirane za nekaj čisto
novega. To novo ni unikum: New York City je priznal 31 spolnih
identitet. Vendar jih je, in to ne “v opombi pod črto” v internem aktu
neke ustanove. Priznal je tudi neopredeljene. Problem je le v tem, da
ta teorija NI nekaj samoumevnega in splošno sprejetega, še najmanj med
(bolj levo in manj liberalno usmerjenimi) feminističnimi smermi.

Odgovor, zakaj je bilo soglasje tako veliko, poznam: zaradi časovnega
pritiska. Sosenatorkam in sosenatorjem sem prostodušno priznal, da bi
se pod tem pritiskom tudi sam rajši vzdržal, saj pod točko 9 ne bi
imel dovolj časa, da bi izpričal svojo “naprednost”. Nastal je namreč
vtis, da je mogoče biti samo še “za” in “proti”, svobodomiselna
širokih obzorij ali zadrt falokrat. Tudi pozneje sem dobil jasen vtis,
da lahko že z “opombo pod črto” izgubim sloves relativno
svobodomiselne osebe.

Kljub temu mislim, da nekateri pretiravajo, kako usoden da je ta
dogodek. To vitje rok ni nič drugega kot prispevek k politizaciji, ki
bi fakulteti v tej obliki zelo škodovala. Nasprotno pa se bo fakulteta
z “afero” lahko celo okoristila, če bo kot skrajno kompetentna
ustanova postala središče široke, nebirokratske in nedogmatične
razprave. Senat FF je na zadnji seji sprejel zelo jasen sklep, da se
razprava nadaljuje in da komisija deluje naprej. Táko, prav nič
aprioristično, je bilo tudi zadnje sporočilo vodstva. Osebno mislim,
da se inovacija ne bo prijela, toda očitno je prevladujoče mnenje
drugačno. V vsakem primeru je treba vse to šele preveriti. Če se bo
eksperiment posrečil, bomo “vzdržani” pač priznali pomanjkanje občutka
za neskončne možnosti, ki jih daje jezik. Da smo, skratka, v svojih
jezikovnih nazorih preveč konservativni ravno zato, ker preveč
pristajamo na usus.

Tole pošiljam pred volilnimi rezultati, poanta pa je, da moramo v
takih stvareh ostati (v vse smeri) nedovzetni za politizacijo tiste
nekoliko nižje vrste. A ne bi rajši nekoliko bolj akademsko?

Lep pozdrav, Marko Marinčič
(Član senata FF)