[SlovLit] Izražanje spolne nebinarnosti -- Re: Patriza Vascotto

[Miran Hladnik gmail]

From: "Uroš Ferrari Stojanović" <uros.ferrari.stojanovic na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Sun, 15 Apr 2018 06:53:21 +0000
Subject: Re: Izražanje spolne nebinarnosti

Veseli me, da se je debata o spornosti uvajanja podčrtaja iz ustnega
pomenkovanja, na katero je bila doslej omejena, z zapisoma dr. Urške
Perenič in dr. Saške Štumberger končno preselila na SlovLit, saj
problematika takšno obravnavo navsezadnje tudi potrebuje in slovenisti
o njej ne bi smeli previdno molčati.

Pri temle nesrečnem podčrtaju je težav za celo četo.

Prva težava je ta, da ga Slovenci preprosto nismo vajeni, saj ni del
našega pravopisa, težko bi rekli, da je del našega pisnega
sporazumevanja in našega življenja nasploh − živi namreč predvsem ali
pa skorajda izključno v računalništvu.

Druga težava, če vseeno nekako priznamo, da se podčrtaj v omejenem
polju računalništva vendarle rabi − neračunalnikarji ga srečujemo
verjetno le v vlogi presledka v imenih datotek − je ta, da ga nismo
vajeni v besedilih. Dojamemo ga kot napako. Vzbuja zgražanje in odpor.
Ob prvem srečanju z njim se zazdi, da je imel tiskarski škrat prste
vmes. Nato se ga nekako navadimo, a še vedno izstopa iz celote, bode v
oči in vso pozornost preusmeri nase. Saj je to morda tudi eden izmed
njegovih namenov, a le kako naj gre to z roko v roki s kakršnimikoli
načeli uspešnega sporočanja ...

"Raba poševnice ni priporočljiva, razen če jo posameznik_ca uporablja
sam_a zase. Praksa, ki jo uporabljamo, je podčrtaj. [...] Uporabile_i
bi ga na naslednji način: Ko je bil_a star_a 6 let."
(Anja Koletnik in Evan Ana Grm: Priročnik za medijsko poročanje o
transspolnosti)

Tole posplošujoče in na trenutke jeziko(slo)vno nestrokovno pisanje
Koletnikove in Grmove v smislu smernic za medijsko poročanje sem že
komentiral v svoji prejšnji objavi (16. 2. 2018), nekoliko
znanstvenejši pa je še zapis dr. Saške Štumberger (26. 3. 2018),
utemeljen s sklici na preteklo ukvarjanje z vprašanjem obojespolskosti
in pridevanja ženskih spolil moškim generičnim izrazom (Kunst Gnamuš
in Pogorelec) ter opremljen tudi s sočasnejšimi ugotovitvami z
nedavnega dunajskega simpozija o nediskriminatornosti in politični
korektnosti v slovanskih jezikih, v katerem profesorica "splošno
razširjenost" podčrtaja v evropskem merilu, ki jo razglašajo njegovi
zagovorniki, tudi ustrezno demantira.

Ena izmed poglavitnih težav je tudi ta, da imajo pišoči in beroči
Slovenci občutek, da nam ta estetsko-funkcionalno ponesrečena
"pravopisna" novotarija nekako vsilje(va)na. Družbenoskupinska
manjšina jo narekuje nacionalni večini in pričakuje, da bo to sprejeto
z odobravanjem. Iluzorno. Raba podčrtaja je bila med drugim vsiljena
ali pa vsaj podtaknjena tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer
so na lepem sklenili, da se bo v izhodnih dokumentih namesto
doslejšnje poševnice rabil podčrtaj. Kot slovenist se ne nameravam
odzivati na dopise svoje fakultete, tudi na račun za vpisnino ne, če
bodo ti napisani s podčrtaji oziroma grobo kršeče Slovenski pravopis.
Mislim, da je to moja strokovna pravica in dolžnost.

In potem pridemo še do podčrtajskega posladka − do pačeče se smešnih,
knjižnemu pisanju in formalnemu ubesedovanju nikakor pritikajočih
tvorb tipa "obiskovalke_ci, bralke_ci, gledalke_ci, poslušalke_ci", ki
prej kot na karkoli drugega spominjajo na ponesrečene polglasniško
nereducirane pomanjševalnice ... Zasledil sem tudi že pisanje v slogu
"Devetletno_ega deklico_dečka inštruiram slovenščino." Slednjega
aktivističnega eksperimentiranja ne bom komentiral, saj že presega
okvir slovenistične stroke in moje védenje pri tem ne bi bilo v
zadostno strokovno pomoč.

[...] [Zadnje tri odstavke prispevka (in celotni prispevek) preberi na
Wikiverzi (https://sl.wikiversity.org/wiki/Izra%C5%BEanje_spolne_nebinarnosti).
-- Prokrust]

---

Od: Maria Bidovec <maria.bidovec na yahoo.it>
Datum: 15. april 2018 09:20
Zadeva: spolna nebinarnost

Spoštovani Miran in Kolegi,

popolnoma se strinjam (še enkrat, saj tudi o Božiču) s kolegico Urško
Perenič, pravzaprav je moje osebno stališče sploh kritično do stalnega
izražanja »spolnosti« oziroma »ženskosti«, čeprav vem, da sem v Evropi
morda ostala edina, ki tako misli in ravna :-). Sama se namreč še
vedno držim poimenovanja »kolegi«, »profesorji«, »docenti«,
»učitelji«, »študenti« itd. in to nameravam tudi v prihodnje.

Prvič, ne vidim v tem nikakršnega omaloževanja žensk, prej obratno:
važna je funkcija, vloga. Ženskost ali moškost pri tem po mojem nimata
niti ne smeta imeti nobenega pomena. »Moška« oblika ni moška, je
nevtralna, zajema oboje. Tako je in tako je vedno bilo v večini
evropskih jezikov in ne vidim razloga, da to spremenimo in po
nepotrebnem zakompliciramo.

Drugič, sistem stalnega ponavljanja obeh različic ni in tudi ne more
biti dosleden. Če naj rečemo/zapišemo »kolegi in kolegice«, »študenti
in študentke«  bi morali dosledno vedno govoriti in pisati o tujcih in
tujkah, priseljencih in priseljenkah, politikih in političarkah,
zdravnikih in zdravnicah, delodajalcih in delodajalkah,  delojemalcih
in delojemalkah,  itd. itd. itd. Kdo bi tako govoril/pisal in kakšen
smisel ima?

Če naj bomo dosledni, bomo morali imeti Društvo slovenskih pisateljev
in pisateljic, Društvo slovenskih izobražencev in izobraženk,
(Socialne) Demokrate in demokratinje Slovenije, Demokratično stranko
upokojencev in upokojenk Slovenije itd. itd. itd.

Zelo upam, da ne bomo v prihodnje peli:

.... da rojak prost bo vsak in rojakinja prosta vsaka,
ne vrag, le sosed bo mejak ne vraginja/vragovka (?), le soseda bo mejakinja (?).

Lep pozdrav vsem,
Marija

===

Od: patriziaraveggi <patrizia.raveggi na gmail.com>
Datum: 14. april 2018 21:28
Zadeva: Re: [SlovLit] Patrizia Vascotto
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2018/006304.html)
Kp: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>

Conoscevo Patrizia Vascotto da un imprecisato numero di anni. la sua
scomparsa mi coglie di sorpresa e mi addolora immensamente.  Io la
chiamavo affettuosamente "vascottina" e anche lei aveva per me un
nomignolo affettuoso. Era un po' di tempo che non ci vedevamo, ma io
sapevo che ben presto, in un'occasione culturale o nell'altra, ci
saremmo riviste e avremmo scherzato un po' insieme. Adesso scopro, con
pena, con dolore, che non sarà così.  Vascottina cara, terra sit tibi
levis.

un abbraccio, patrizia