[SlovLit] Alamutu na maturi v bran

[Miran Hladnik gmail]

From: "Nejc Rožman Ivančič" <nejc.ivancic na guest.arnes.si>
To: <slovlit na ijs.si>
Date: Mon, 8 May 2017 22:29:22 +0200
Subject: Alamutu na maturi v bran (re:
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/005947.html in nazaj in
naprej)

Čas kislih kumaric se je letos očitno pričel že pred poletnimi
dopusti. Med prvomajskimi počitnicami se, kot kaže, ni zgodilo nič
zares pomembnega in je slovenskemu žurnalizmu prišel prav naslov
maturitetnega eseja iz slovenščine, ki so ga novinarji pograbili kot
suho zlato za svoje kontekstno okrnjeno in zelo samovoljno
tendenciozno poročanje. Obesili so se na eno samo besedo iz naslova
(samomor) in jo uporabili za prognozo o njenem usodnem vplivu na
suicidalnost slovenske maturantske mladine. (Upam, da letošnja
rekorderska maturantska četvorka ne bo veliki skupinski samomor, če je
že velika manifestacija pobanaljenja slovenskih maturantskih mišk in
mišjih samčkov generacije fitnesjugend z instagramskim miškom Mikijem
na čelu.) Nihče ni niti poskusil razmisliti o aktualizaciji besedne
zveze »kolesje sistema«, ki je očitno zmlelo pod seboj sleherno
zdravorazumsko presojo in povleklo žurnaliste v sistem nekritičnega
kopiranja in lepljenja.

Oprostite, ampak tudi sam sem leta 2003 maturiral z nalogo iz Alamuta
ter Zločina in kazni, pa se še nisem usamomoril in tudi sekire ne
vihtim nad glavami oderuških stark. Septembra letos bo minilo deset
let, odkar v zbornici namakam v skodelico kave šolmoštrski kruh in v
času med dvema odmoroma poskušam z dijaki ob razlaganju besedotvorja
ali eksistencializma tupatam spregovoriti tudi o protireformaciji,
sifilisu, posilstvu, detomoru, holokavstu, kolaboraciji,
homoseksualnosti, vojnih zločinih in samomoru. Vse to najdem v
literarnih delih (ne prebiram bulvarskih revij). Ne boste verjeli,
ampak v sodobni šoli pri pouku slovenščine ne poznamo prepovedanih
tem.

Alamut je roman, ki ga po učnem načrtu običajno obravnavamo v 3.
letniku gimnazije. Slabih izkušenj z njim nimam, tudi kolegice ne
poročajo o kakem hudem dijaškem afrontu v razredu ob njegovi
obravnavi. Resnici na ljubo: Alamut je edini slovenski roman, o
katerem moji dijaki pogosto poročajo, da so ga med poletnimi
počitnicami prebrali po lastnem izboru in jim je bil všeč. Sam sem ga,
če naj bom popolnoma iskren, kot srednješolec prebral zlasti zaradi
erotičnih prizorov v rajskih vrtovih, pod vtisom znamenitega 11.
septembra 2001 pa smo ga maturantje leta 2003 sprejemali s precejšnjim
interesom. Vsekakor je to roman, ki se kar ponuja za problemsko
obravnavo. Manipulacija z ljudskimi masami, zaslepljenost, ujetost v
kolesje sistema, igra videza in resničnosti, makiavelizem, nihilizem –
polno prgišče večno aktualnih problemov! Alamut je dokaz, da »krasni
novi svet« ni le svet distopične prihodnosti, temveč tudi preteklosti,
apokalipsi pa lahko vsaj začasno utečemo, če razmišljamo,
razpravljamo, primerjamo, vrednotimo/presojamo … K vsemu temu pa
maturitetni esej spodbuja (no, vsaj želim si, da bi čim bolj spodbujal
k zahtevnejšim »operacijam« in čim manj h goli reprodukciji, kakor se
je usidralo zadnja leta). Zato je potrebno žurnaliste okarati! Besedo
»samomor« so vzeli iz konteksta: čeprav nisem videl inkriminiranih
esejskih navodil, sem prepričan, da letošnji maturitetni naslov v
sklopu navodil nikakor ne vzpodbuja k samomoru in da samomora ne
ponuja kot rešitev, temveč problematizira žalostno dejstvo, da
nekateri literarni liki iz letošnjih maturitetnih romanov edini izhod
iz »kolesja sistema« najdejo v samomoru. Kontekst je seveda družbeno
nasilje, ki posameznika sili v samodestruktivno ravnanje. O tem je
bilo po mojem potrebno razpravljati. Povzpeti se na Al Araf in ne
ostati nevedni fedai pomeni uiti reprodukciji in oprijeti se
presojanja, brati med vrsticami, ovrednotiti kontekst. Prehuda naloga
za slovenske žurnaliste in publiciste? [-- Nejc Rožman Ivančič]

---

Povzemam iz svojega odgovora na novinarjeva vprašanja: Ironija in gnev
profesorjev slovenščine v odzivih na žurnalistično temo "neprimernosti
naslova maturitetnega eseja" sta razumljiva, saj se o maturitetnem
eseju izrekajo ljudje, ki romanov prav gotovo niso prebrali in
njihovih intervencij pravičneje kot z besedo bedasto dušebrižništvo ni
mogoče označiti. Po televiziji slišimo, da obstajajo pravila, kako se
piše o samomoru, o tem, kakšna naj bi bila ta pravila, pa razen tega,
naj se o samomoru čim manj govori, nismo izvedeli nič. Tabuiziranje
smrti in samomora je absolutno nesprejemljivo! Če bi obveljala logika
Nacionalnega inštituta za javno zdravje
(http://www.nijz.si/sl/odziv-na-naslov-maturitetnega-eseja-z-javnozdravstvenega-vidika-je-naslov-neprimeren),
lahko ukinemo televizijo, film, literaturo, glasbo, slikarstvo ... (z
eno besedo: kulturo, ki ji pripadamo), ker so polni umorov, samomorov
in drugačnega nasilja, erotike, blasfemije in drugih reči, škodljivih
"nacionalnemu zdravju". Ali pa naj pred to kulturo ščitimo samo
negodno mladež do uradno dopolnjene polnoletnosti? Naj učitelj
slovenščine, ko se bodo učili sklanjati besedo samomor, pokliče v
razred še psihologa, da ne pride slučajno do "neprimerne obravnave"?
Tema "neprimernosti maturitetnega eseja o samomoru" je z
zdravorazumskega stališča, ki upam, da ga na šentflorjanskem še nismo
čisto opustili -- nora. Kregamo se namreč o tem, kako "pravilno
poročati" o samomorih izmišljenih oseb v romanu, ki se dogaja pred
1000 leti! Nacionalni inštitut za javno zdravje bi ravnal primerneje,
če bi pravilnega poročanja o samomoru najprej naučil novinarje, ki
samomore v rumenih medijih senzacionalno obravnavajo in jih celo (kot
se spomnimo iz primera mariborskega ravnatelja) izzovejo. -- miran