[SlovLit] Alamut -- Učitelj za slovensko književnost -- Narodna identiteta v slovenskem romanu v Italiji -- Prevajalec in avtor

[Miran Hladnik gmail]

Vprašanje o primernosti knjig za maturo spada med sezonska novinarska
vprašanja, zastavljena iz pričakovanja, da bodo vprašani povedali kaj
kritičnega o izboru. Pa vprašanje ni bistveno. Za maturitetno berilo
je po mojem mnenju primerna vsaka knjiga, ki daje misliti, in takih je
na svetu po Googlovem štetju 130 milijonov, saj človeku dajejo misliti
tudi najslabše knjige. Nad izborom se zmrdujemo iz različnih razlogov:
ker med avtorji ni žensk, ker sta oba romana iz časa med svetovnima
vojnama, ker v izboru ni kakšnega današnjega (ali pa iz 19. stoletja),
ker je preveč ali premalo erotike/nasilja/vere, ker so spet izbrali
roman namesto poezije ali drame, ker nobeno od del ni v javni lasti in
prosti uporabi (no ja, angleško delo je v javni lasti v Kanadi), ker
so spet izpadli avtorji iz malih literatur, ker ni bilo poguma za
izbor nekanoniziranega popularnega romana, stripa, filma, računalniške
igre, televizijske nadaljevanke, ki določajo splošno kulturno obzorje
in smo jih dolžni vzeti v razmislek. Vrednostni sistem se mi je v
otroštvu oblikoval ob branju vesternov Karla Maya, ki zaradi
predsodkov nikoli ni bil predmet šolske obravnave, kaj šele
maturitetnega eseja, pa bi se dalo o njem veliko pisati.

Letošnji knjigi (Bartolov Alamut in Huxleyjev Krasni novi svet) bralcu
dajeta misliti. Obe sta široko poznani, enigmatični in provokativni, z
dolgim historiatom najrazličnejših intepretacij in polemik. Pri
pripombi, zakaj je Alamut že tretjič za maturo in Huxley drugič, bi
navedel olajševalno okoliščino, da sta za vsako maturitetno generacijo
prvič. Ponavljanje izbora je lahko nevarno le za stroko, ki je s tem
izpostavljena skrepenevanju stereotipnih šolskih razlag. Pri Alamutu
je treba paziti, da ne lajnamo razlage, da gre za kritiko politične
manipulacije, ko pa je res ravno narobe: Alamut se trudi z
utemeljevanjem, da je za dosego plemenitega cilja dovoljeno tudi
manipuliranje. Že sodobnike je motilo Bartolovo občudovanje velikih
osebnosti, Alamuta je nameraval eni od njih, Mussoliniju, celo
posvetiti. Z liki velikih osebnosti je bil obseden, ker je bil
prepričan, da lahko samo močni voditelji ohranijo slovenstvo. Čeprav
ima civilizacija s takimi »odrešeniki« slabe izkušnje, mnogi, celo
intelektualci, še danes kličejo po njih.

Narobe bi bilo ponavljati slabo dokumentirane trditve, kako je Alamut
sveže drugačen od siceršnjega zamorjenega slovenskega romanopisja, ker
se hvalabogu ukvarja s tujimi, eksotičnimi kraji in časi. To ni res,
ker je slovenskih romanov o tujih svetovih še veliko in ker je roman
še kako povezan z usodo Slovencev.  Avtorja, čigar družina se je iz
Trsta preselila v Jugoslavijo (tako kot tisoči drugih primorskih
beguncev), je v času bližajoče se kataklizme druge svetovne vojne zelo
skrbela usoda Slovencev; nacionalist Klement Jug je bil njegov veliki
vzornik. Sodobniki so vedeli, da je obramba utrdbe Alamut v Iranu
metafora slovenskega boja za ohranitev, zato bi bilo branje Alamuta
zgolj kot eksotične orientalske zgodbe kratkovidno.

Huxleyjev roman je antiutopija, roman kulturnopesimistične drže, to je
nezaupanja v človekovo zmožnost razumnega urejanja družbenih dilem v
korist obče blaginje, češ da se človeku vsi lepi načrti slej ko prej
sfižijo. Humanisti smo nagnjeni v to smer, ves čas zaskrbljeni, polni
strahov in svaril pred prihodnostjo. Krasni novi svet je ironična
oznaka človekove prihodnosti in filozofskega stališča, da živimo v
najboljšem od možnih svetov. Huxleyjev junak se je zavzel za pravico
biti nesrečen, bralci pa moramo kritično premisliti, ali so 80 let po
nastanku romana obeti človeške prihodnosti lahko tudi drugačni. Če
hočemo prispevati k boljšemu jutri, moramo naslovu odvzeti ironični
ton: utopična socialna upanja so legitimna, ne sramujmo se jih.--
Špeli Lobe z RTV SLO, miran

===

https://www.uni-lj.si/aktualno/prosta_delovna_mesta/2017040613134447/
-- aprila smo pozabili pokazati na razpis delovnega mesta učitelja za
slovensko književnost na FF UL, smo ga pa že prej napovedovali
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/005856.html). -- mh

===

Od: Maja Smotlak <Maja.Smotlak na zrs-kp.si>
Datum: 04. maj 2017 13:08
Zadeva: Vabilo na predstavitev knjige Narodna identiteta v sodobnem
slovenskem romanu v Italiji

Spoštovani, Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju z založbo
Mladika vabi na predstavitev knjige dr. Maje Smotlak Narodna
identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji 1991–2015, ki bo v
ponedeljek, 8. maja, ob 20.30, v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3,
v Trstu. O delu bodo spregovorili prof. Jadranka Cergol, prof. Miran
Košuta in avtorica.

===

Od: Rada Lečič <rada.lecic na telemach.net>
Datum: 04. maj 2017 12:53
Zadeva: Prevajalec in njegovi avtorji

DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV vabi na  pogovorni večer  v
okviru cikla Pridobljeno s prevodom  Prevajalec in njegovi avtorji z
Alešem Bergerjem  v četrtek, 11. maja 2017, ob 19.30  na sedež Društva
slovenskih književnih prevajalcev na Tomšičevi 12, Ljubljana. Na
večeru, ki ne bo Kamnita gostija, temveč Stopinje skozi čas, bo Cica v
metroju, Čakajoč Godota, izvajala Vaje v slogu, Razvratne muze bodo
poskrbele za Dvorljive zgodbe in Šibkost angelov, Volja do pesmi bo
Zmagoslavje ljubezni, Ciganski romansero bo Ta ljubezen in v ospredju
ne bodo Srhljive zgodbe, temveč Zagatne zgodbe,  Alešu Bergerju pa se
bodo pridružili njegovi gostje  Jaroslav Skrušný, Boris A. Novak,
Milan Jesih, Milan Dekleva, Primož Vitez, Suzana Koncut, Marko
Marinčič, Štefan Vevar, Vasja Bratina, Tina Mahkota, Mojca Kranjc in
Branko Madžarevič. Prireditev sofinancira Javna agencija za knjigo
Republike Slovenije.