[SlovLit] Od partizanskega gledališča dalje -- Re: Rokopisi -- Tudi o Francetu Bezlaju :)

[Miran Hladnik gmail]

Od: Zalozba ARISTEJ <info na aristej.si>
Datum: 08. julij 2016 15:44
Zadeva: Dialogi o vpetosti slovenske kulture v svet

Spoštovani, Dialogi, revija za kulturo in družbo,  se v svojem 52.
letniku kažejo v popolnoma novi podobi, ki se bo odslej ujemala s
tematskimi poudarki posameznih številk. Oblikovanje in naslovna
fotografija sta delo Matjaža Wenzla. V novi številki je v ospredju
vprašanje o vpetosti slovenske kulture v svet, del vsebine je posvečen
slovenskemu gledališkemu eksperimentu (od partizanskega gledališča do
danes), objavljamo pa tudi literarni sklop in vrsto kritiških ocen
zanimivih razstav, predstav, prireditev, knjig in filmov. Uredniški
uvodnik in povzetek vsebine celotne številke najdete na:
http://www.aristej.si/slo/dialogi/index.html

Vabimo vas, da nas  spremljate na Facebooku:
https://www.facebook.com/revijadialogi

in vam želimo veliko poletnih bralnih užitkov.

Emica Antončič
odgovorna urednica

===

Najpogostejše novinarsko vprašanje v zvezi s Prešernovo rokopisno
najdbo je bilo, zakaj je tako pomembna. Glede na to, da v literarni
vedi počnemo marsikaj, kar se nam zdi pomembno, medijem pa niti ne,
tule pa so se odzvali množično in sami od sebe, bi lahko vprašnje
zastavili natančneje: Razložite nam prosim, zakaj nas je najdba
Prešernovega rokopisa tako vznemirila? To pa je bolj vprašanje za
sociologa kot za literarnega zgodovinarja. -- miran

===

Od: Branko Gradišnik <brankogradisnik51 na gmail.com>
Datum: 08. julij 2016 19:46
Zadeva: Morda za SlovLit

Kot študent sem imel v čislih Antona Funtka (1862–1932), in sicer
zaradi njegove basni o Ukradenem kosu mesa, prvič objavljene leta 1885
v neki ljudskošolski čitanki. Recitiral jo je v mojih študentskih
letih tedanji občasni pajdaš Jiři Bezlaj in je šla v njegovi različici
takole: Pes ukrade kos mesa, z njim čez vodo se poda, v vodi vidi svoj
obraz in si misli: »To sem jaz!« Zdelo se mi je lepo, da se je našel
človek, ki psu priznava individualnost, izkazano z obrazom in
samorefleksijo. Zdaj pa, ko sem raziskoval Funtka za potrebe tega
uvoda, sem odkril, da je spet šlo za telefonček. Pa niti ni edini: na
internetu kot Funtkovo pesem na veliko ponujajo znano taborniško pesem
v pesmi:

Živel je mož,
imel je psa,
lepo ga je redil,
nekoč izmakne kos mesa,
zato ga je ubil;
za hišo tam pokoplje ga,
na grob napis mu tale da:

Živel je kmet,
imel je psa,
lepo ga je redil … /ad infinitum/

V resnici je pesem povzeta iz ruske ljudske dokučlivye skazki,v
prevodu  zgodbe zoprnice (zoprne, ker vleče poslušalce za nos) z
naslovom У попа была собака (Pop imel je psa). Jaz bi taki pesmici
rekel sicer babuška, saj v besednih plasteh ponavlja trik ruske vložne
lutke.

Morda je Jiřiju pesem v šaljivi predelavi recitiral kot otroku njegov
oče, znani duhovitež in etimolog France Bezlaj?

Pesem ni Funtkova, temveč Ezopova.
Ne imenuje se Ukradeni kos mesa, temveč Lakomni pes.
Ne pripoveduje o filozofskem, temveč o dokaj trapastem psu.

Ta pes je bil veliko manj filozofa od recimo mojega Mankyja, čeprav je
slednji živel, preden so rejca končno prijavili, Mankyja pa preselili
v zavetišče, zaprt v temnem svinjaku kot kak pasji Kaspar Hauser, tako
da še zdaj besna laja ob nevajenih zvokih neznane tehnike, recimo
sesalca ali klasičnega telefona. A ko sem ga postavil pred ogledalo in
mu dal kos mesa, ga je v hipu snedel, ne pa da bi šel barantat s
svojim odsvitom za drugi kos, kakor stori lakomni pes iz Funtkove
prepesnitve in mu zaradi tega njegov kos pade iz gobca v vodo.

Pes izmakne kos mesa,
Ž njim čez vodo se poda,
In ko čeznjo gre, seveda,
Sebe tudi v njej ugleda.
Iste dlake, iste glave,
Črne barve in postave,
Kakor on, sestradan ves,
Plava v vodi medel pes.
Ali kar največ velja:
V gobcu nese kos mesa!
»Oj ti bratec v vodi čisti,
Kaj, če meni kosec tisti
Dal bi, da imel bi dva?«
To si pravi v mislih Muren
In po mesu hlastne uren,
Da bi se po dolgih dneh
Spet najedel kosov dveh.
Toda žal, ni jih pojedal,
Nego ves potrt je gledal
V vodo, koder sred valov
Je izginil kos —- njegov!

Funtek je veljal za mojstra forme, a tule ima eno odvečno rimo; jo
nemara ti najdeš?

Funtkov oziroma Ezopov pes pa tudi ni za nikamor in si mesa pravzaprav
niti ne zasluži – kaj kile, niti funta, niti funtka ne!

Kadar moj Manky kaj izmakne, gre to zakopat lepo pod kamenje spodaj na
vrtu. Pa potem niti poje ne tega, ampak pusti, da postane lepo dišeče
za pasji smrček. Kot pravi filozof se zaveda, da tako ohrani substanco
in idejo, ki jo sporoča njen zadah.

/Zelo me veseli, ker lahko na stara leta pišem, kamor me pripelje
pamet, ne da bi se oziral na poslušalca – počutim se kot pacient, ki
ga je njegov psihoanalitik za potrebe prostega asociiranja odrešil
vsake odgovornosti./

(Delovna različica: iz Gradišnikove knjige Evolucija za rejce malih
ljubiteljev živali, CZ 2017, ako bog da)