[SlovLit] Slovlit †?

[Miran Hladnik gmail]

Od: Slavko Pregl <slavkopregl1 na hotmail.com>
Datum: 13. maj 2016 14:43
Zadeva: RE: [SlovLit] Slovlit (1999--2016)?
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2016/005552.html in
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2016/005553.html)

Spoštovani kolega Hladnik, v tej državi sta se birokratska in zdrava
pamet že davno razšli, tako da me Vaše sporočilo o kršenju predpisov
ni povsem presenetilo, četudi je noro. Kot "uporabnik" že vrsto let
cenim in občudujem Vaše delo ter občasno pohlepno izkoristim, kar nam
posredujete. S spoštovanjem do Vas in s prezirom do takega razumevanja
države bom gladko poravnal delež kazni, ki bo padel name. Lep pozdrav,
Slavko Pregl

---

Od: Judita Trajber <judita.trajber na siol.net>
Datum: 13. maj 2016 14:57
Zadeva: Čemu panika?

Drage Slovlitke in Slovlitci, v prvi vrsti naš vrli moderator Miran!
Preplah zaradi prekrška z nepooblaščenim objavljanjem elektronskih
naslovov je malce pretiran, razen, če se šalite, kadar odgovornost za
prekršek povezujete z ukinjanjem Slovlita, notarji, selitvijo v
Ameriko, pa take :-) Zadevo je mogoče rešiti povsem preprosto, pa
bosta "volk sit in koza cela": Miran pošlje skupinsko okrožnico na
običajni nabor elektronskih naslovov, z vprašanjem, ali privolite, da
vaš elektronski naslov javno objavljam na spletu? Če DA, odgovorite z
DA, če NE, odgovorite z NE. Vsekakor pa je mogoče oporekati tudi
"perverznemu" zakonu, vendar SlovLit ni zakonodajno telo, lahko je
posvetovalni organ. Bo treba stopiti do katerega poslanca. Lep
pozdrav, Judita

---

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Datum: 13. maj 2016 14:44
Zadeva: narava podatkov

[...] To je druga plat in resnica te skrbi za varovanje osebnih
podatkov in skrbno rokovanje z njimi. Jaz sem se sicer zadovoljil z
ustnim vprašanjem članom svoje jezikovne skupine, če jim je prav, da
so njihovi e-naslovi vzajemno vidni v mojih sporočilih celotni
skupini. A se zavedam, da so glede varovanja podatkov še posebej
paranoični prav tu, v Nemčiji, kakor so po drugi strani še preveč
sprijaznjeni s tem, kaj so dogaja na različnih ravneh ne le NSA,
temveč tudi socialnih omrežij z njihovimi objavami, ne le z osebnimi
podatki o njih. Vendar, ne pomnim, da bi me na kateremkoli
dopisovalnem seznamu prosili za dovoljenje, da je viden moj e-naslov:
ta možnost je samoumevna in dragocena značilnost, da lahko odgovoriš
celotni skupini, kadar je nujno ali smiselno, pa le posamezniku. Kdor
se je včlanil v dopisovalni seznam, je sprejel to značilnost s tem
dejanjem – odveč bi bilo dodatno spraševanje. Kakor da bi morali
voznika dodatno spraševati, ali želi biti posnet z video nadzorno
kamero, ko je zavil na avtocesto ali črpalko. Torej: morda bi
zadoščalo, da dodaš v pravila delovanja dopisovalnega seznama ustrezen
odstavek / pojasnilo / opozorilo. Vsekakor pa se bojim, da moje
izkušnje s številnimi dopisovalnimi seznami ne pomenijo nujno, da
njihov način urejanja tovrstnih pravnih vprašanj lahko prenesemo
oziroma da velja tudi v Sloveniji. Razumem tvojo željo po pomirjenosti
in urejenosti takšnih  zadev.

---

Od: Breda Smolnikar <smolnikar.breda na amis.net>
Datum: 13. maj 2016 18:34
Zadeva: RE: [SlovLit] Re: Slovlit †?

Gospod Hladnik, pripevam h kazni: če bo treba iti na sodišče, bom
sedela tam med publiko, pa še dvajset do trideset ljudi bom pripeljala
za korajžo med publiko. Breda Smolnikar

---

Od: REELC/ENCLS <eurolit na vaupotic.com>
Datum: 13. maj 2016 17:58
Zadeva: Re: [SlovLit] Slovlit (1999--2016)?

Spoštovani prof. Hladnik! Kot urednik spletišča Evropske mreže za
primerjalno literarno vedo (eurolit.org) imam precej izkušenj z
zasebnostjo na spletu. Slovenska spletišča so načeloma manj ranljiva
za smetje (za omenjenega to sicer ne velja), vendar se tudi meni zdi
vidnost elektronskih naslovov nesprejemljiva, saj te naslove lahko,
kot razumem, pobere in posreduje naprej tako rekoč kdor koli.
Predlagal bi, da se jih skrije, lahko pa se povabi člane skupine, da
svoje elektronske naslove objavijo v okvirih skupine, če se tako
odločijo. Ne moremo namreč sklepati, da vpis v seznam elektronskih
naslovov za novega uporabnika ali uporabnice nedvoumno pomeni hkrati
tudi javno dostopost tega in ostalih elektronskih naslovov, to pa
konec koncev implicira tudi dejstvo, da naš elektronski naslov ni
viden v e-mailu, še manj pa elektronski naslovi ostalih prejemnikov.
Moram priznati, da sem bil letos zelo presenečen, ko sem podobno
stanje videl še na enem uglednem seznamu elektronski naslovov.

Ob tej priložnosti bi komentiral tudi vaše pismo o doktoratu kolega
Božiča in Repozitoriju Univerze v Novi Gorici in ljubljanskem
repozitoriju. Odpirate namreč pomembna vprašanja, do katerih se moramo
opredeliti tudi humanisti, če želimo suvereno obvladovati kulturne
vsebine v digitalizirani obliki.

> ... Na globalno spletišče
> Academia.edu, pri katerem nimajo slovenski davkoplačevalski denarji
> nič, npr. lahko naložite svojo diplomo sami in potem spremljate,
> koliko ljudi in od kod jo bere in nalaga. V slovenistični repozitorij
> (https://sl.wikiversity.org/wiki/Diplomske_naloge) pa jo lahko
> naložite v enem koraku in brez obrazca.

Glede Academia.edu sem zelo zadržan. Problem je predvsem to, da
raziskovalci z vsega sveta polnimo podatkovno zbirko, do katere pa
kasneje nimamo več neposrednega dostopa. Mislim, da bi morali kulturne
vsebine hraniti v regiji, za katero so relevantne, strežniška
infrastruktura pa bi morala biti vezana vsaj na katero od evropskih
zakonodaj in čim bolj transparentna in povezljiva. V nasprotju s tem
se vzpostavlja situacija t.i. "ograjenega vrta" v okvirih Svetovnega
spleta, kjer vsak uporabnik platforme v izolaciji v okvirih možnosti,
ki jih ponuja uporabniški vmesnik, ureja svoj uporabniški račun, nekdo
pa kasneje z vsem tem upravlja. Kdo je pravzaprav to? Za ogled člankov
je potrebna prijava, kar vsekakor ni nekaj, čemur bi lahko rekli
situacija javne objave. Javna objava bi bila objava na vsem dostopni
spletni strani kot nekakšni oglasni deski. Kako se bodo ti članki
obravnavali z makroperspektive, kdo razpolaga z njimi? Problem je tudi
agresivno pošiljanje elektronske pošte - dobivam namreč elektronska
sporočila od Academia.edu. Fascinacija tega spletišča temelji seveda
na edini storitvi, ki jo poleg možnosti vnosa člankov pravzaprav
ponuja, to je delna analiza tega, kdo ga je presnel, to pa po mojem
mnenju ni dovolj, da bi koncept samoarhiviranja zreducirali na tak
način - bližje mi je repozitorijski tip, kot je http://arxiv.org, ki
je urejen kot pregleden katalog (integriran v znanstveno
publiciranje). Nikakor pa ne vidim nobenega razloga, zakaj bi bilo
smiselno rezultate svojega dela objavljati na zaprtih privatnih
platformah v Silicijevi dolini, namesto v povezanih repozitorijih - je
pa res, da se stvari pri nas lahko zapletajo na zelo nesmiselne
načine; kot lahko sklepamo glede na ArXiv fizikov, matematikov ... smo
za to krivi humanisti sami.

Kot veste uporabljam Vikiverzo, tako da do rabe Vikipedije seveda
nisem zadržan. Razlog za to je seveda transparentnost vsebin -
zgodovina vseh urejanj je vidna - in povezanost podatkov.

Lep pozdrav,
Aleš Vaupotič, Univerza v Novi Gorici

---

Hvala vsem za konstruktivne odzive. Človeka potolaži in opogumi, ko
vidi, da legalistična zadrtost ("zakon je sicer butast in škodljiv,
ampak zakone je treba ubogati, pa tudi če nas to pokoplje") vendarle
ni obče stanje duha v deželi. Moja slika možnega konca Slovlita je
zrasla iz preteklih slabih izkušenj s tem zakonom (glej na
https://upload.wikimedia.org/wikibooks/sl/4/4b/Nova_beseda.jpg , kako
brezobzirno se znajo Slovenci kulturno samokastrirati) in iz izkušenj
s podobno kulturno destruktivno dediščinsko in avtorsko zakonodajo
(gl. npr. https://sl.wikibooks.org/wiki/Slika:NUK.jpg). Vesel bom, če
se negativni scenarij ne uresniči in zdrava pamet iz slovlitovskega
zatočišča nastopi svoj misijon po Šentflorjanskem :) -- miran