[SlovLit] Za znanost v slovenščini

[Miran Hladnik gmail]

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Datum: 24. julij 2015 13:39
Zadeva: Re: Za znanost v slovenščini

Dober dan! V minulih tednih je bilo tu objavljenih več povezav na
zapise o rabi jezika v humanistiki, ki so bili napisani v angleščini,
sledila pa je odmevna razprava, kaj to pomeni za slovensko humanistiko
in objave slovenskih znanstvenikov oziroma znanost, ki nastaja v teh
krajih. Zapisana je bila tudi želja, da bi bili uporabljeni novi
argumenti, s katerimi bi razpravo izvlekli iz klišejev in predsodkov.
Ker me primarno ne zanima vloga velikih ali usodnih osebnosti v
zgodovini, bom opisal dva primera in skušal dojeti okoliščine in
silnice, ki so privedle do obeh situacij.

1.

Sredi 70-ih let prejšnjega stoletja so se začeli na policah v bližini
takratne glavne informatorke v Univerzitetni knjižnici Maribor, Brede
FIlo, nabirati debeli zvezki nenavadne nove periodične publikacije.
Niz zelo obsežnih knjig, ki so tvorile posamezni letnik novega
bibliografskega pripomočka *Arts&Humanities Citation Index*, je zmeraj
zaokrožila razlagalna brošura. Knjige so večinoma samevale na policah,
ki pa so jih hitro zapolnjevale. Ker so pri ustanovi ISI sodelovale
tudi osebe iz Jugoslavije, smo bili v teh krajih hitro deležni
njihovega izdelka, ki je danes znan v svoji prenovljeni, elektronski
različici, poimenovani Web of Science. A tisti debeli zvezki so imeli
tehtno pedagoško prednost pred današnjim vmesnikom.

Zvezki so namreč vsebovali *enako* gradivo v 3 različnih
razporeditvah. Prva skupina zvezkov je vsebovala bibliografski popis
upoštevanih študij (praviloma člankov v znanstvenih revijah, izjemoma
monografije in zbornike), ki je bil razširjen z okrajšanim popisom
vseh navedenih avtorjev oziroma njihovih posameznih del. Ta skupina je
bila najtanjša, saj so bili vir le izbrani članki iz upoštevanega /
obdelanega koledarskega leta. Druga skupina je bila obsežnejša, ker je
vsebovala bibliografski popis vseh navedenih del, razširjen z
okrajšano navedbo vira ali virov, v katerih je bilo navedeno. Za
področje humanistike in umetnosti je značilna velika časovna globina
pri navedenih avtorjih. Pripravljalci indeksa so opozorili na to
temeljno razliko med naravoslovjem in tehniko na eni strani, kjer je
časovna globina navedenih avtorjev praviloma majhna, in humanistiko na
drugi, kjer je časovna globina samoumevna. S svoje perspektive so
torej potrdili veljavnost Barthesove uvodne pripombe v *Retoriki
Starih* o nadčasovnem trajanju imperija retorike. Smiselno bi bilo
raziskati, ali se je v obdobju obstoja tega indeksa tudi v humanistiki
spremenila časovna globina navedenih avtorjev oziroma izgubila njena
relativna časovna homogenost / razpršenost ali ne. Učinki obstoja tega
indeksa so morda večji, hujši ali dolgoročnejši na ravneh znanstvenega
pisanja, ki jih pri razpravi o jeziku v humanistiki sploh ne
upoštevamo.

<http://www.studia-humanitatis.si/content/retorika-starih-elementi-semiologije>

Najobsežnejša skupina zvezkov je vsebovala tretji prikaz obdelanega
gradiva. Njeno novost pred 4 desetletji bi morali sedaj primerjati z
našo vsakdanjo samoumevnostjo, kako zapisujemo besede in iskalne nize
v programe za iskanje po spletu.

<http://dl.acm.org/citation.cfm?id=1868248>
Garfield, E. 1976. The permuterm subject index: An autobiographical
review. J. ACM 27, 288--291.

Ključno novost je takrat pomenilo to, da je temeljil na odprtem
upoštevanju parov besed, prevzetih iz naslovov in podnaslovov objav,
upoštevanih kot vir. Pripravljalci indeksa niso ustvarili zaprtega
niza ključnih pojmov, v katerega bi nato razvrstili (ali: stlačili)
vse upoštevane študije. Kdor ni poznal priimkov znanstvenikov, ki so
se v času pojavitve indeksa ukvarjali z neko temo ali področjem
humanistike, niti ni vedel za avtorje iz preteklosti, je lahko začel
pri tem pojmovnem indeksu, katerega posebnost je bila, da se je vsak
upoštevani izraz pojavil v obeh vlogah: kot primarni in kot dopolnilni
izraz v paru. Ta kombinatorika je pomenila pripomoček za zožitev
iskanja – in za pridobitev občutka o izrazih, s katerimi je v takratni
sodobnosti rokovala (opisovala svoje spoznavne predmete) humanistika.

Moje opisovanje temelji na obledelem spominu. Razlog, da ni bolj
nazorno in natančno, je preprost in trpek. Pred nekaj leti sem hotel
za izvajanje predmeta *Urejanje informacij* uporabiti te stare,
natisnjene predhodnike Web of Science, a so mi v Univerzitetni
knjižnici povedali, da so jih izločili iz gradiva in odstranili iz
skladišča. Po svoje sem še razumel, da so to naredili z obsežnimi
zvezki posameznih letnikov in poznejših 5-letnih kumulativnih
pregledov. Kar obžalujem, je, da so vrgli med star papir tudi tiste
spremne brošure, ki so vsebovale navodila oziroma razlago zasnove.
Zato nisem več mogel preveriti dvojega.

Najprej pravil, po katerih so izbirali izraze v naslovih, ki so jih
upoštevali v permuterm-indeksu. Potlej pa pojasnila, ali so naslove
objav, ki niso bile v angleščini, zgolj prevedli v angleščino – ali pa
so upoštevali ob prevodu še originalni jezik: to je *jezikovna*
razsežnost, s katero danes tako pri iskanju z Googlom ali pri brskanju
po Wikipediji avtomatično zožimo prikaz zadetkov.

A brošure so vsebovale ob navodilih in pojasnilih še nekaj drugega.
Vsebovale so popis upoštevanih virov po jezikovnih območjih, po
ameriški klasifikaciji humanistike – zdi se mi, da tudi po državah,
kjer so izšli upoštevani viri. Razlog za dodajanje teh študij je bil
preprost: z njim so hoteli pokazati, da zadošča relativno majhen obseg
virov, da bi dobro, pravilno, prepričljivo in uporabno zajeli vse
pomembne in tehtne avtorje, ki so bili navedeni. Iz razlike med virom
in navedkom je sledilo pravilo, da nam obrnjeni stožec na dnu pokaže
tistih nekaj avtorjev, ki so za neko temo ali področje temeljni
oziroma odločilni. Dokaz je bilo veliko število navedkov. Danes smo do
tega lahko kritični iz dveh razlogov.

Anthony Grafton je v svoji knjigi o zgodovini opomb pokazal, da
navajanje nikdar ni bilo nevtralno in da ne odraža stvarnega stanja
vednosti v neki stroki ali glede neke teme. Torej ni presenetljivo, da
se je že kmalu po pojavitvi indeksa navedkov pojavila kritika
veljavnosti rezultata, dobljenega z obrnjenim stožcem. A obrnjeni
stožec je pomenil v svetu produktivnosti in učinka merljivo obliko
obojega, omogočal je oblikovanje vtisa, da gre za objektivno
ugotovljen rezultat. Menjalna vrednost tega rezultata je prepoznavna v
učinku pri potrjevanju projektov, habilitacij, mentorstev – in
finančnih sredstev, ki se na vse to navezujejo. Kolikor se spomnim
dopolnilnih študij v tistih spremnih brošurah, so njihovi avtorji
dokazovali, da je objektivnost pri merjenju navedkov dosežena v
zadostni meri že z majhnim številom virov. To je bilo obdobje, ko je
bilo treba to vrsto indeksov uveljaviti, jo iz bibliografske zamisli
spremeniti v poslovno uspešen izdelek. V obdobju uveljavljanja so bili
avtorji pripravljeni omeniti tudi meje in omejitve. Ponovno branje
tistih študij bi zato bilo še posebej zanimiva glede tega, kako so
utemeljili jezikovno in krajevno izbiro in že takrat opazno
enostranost ali pristranost upoštevanih virov. S statističnimi
metodami so dokazovali, da majhnost vzorca ne pomeni neizbežno, da so
ugotovitve zavajajoče ali celo napačne. Medtem je postal Web of
Science zmagovit izdelek: razlogi za upoštevanje revij so se
spremenili – tako za založnike in uredništva revij kakor za
sestavljalce baze, po kateri iščemo bibliografske podatke.

<http://www.amazon.com/Footnote-Curious-History-Anthony-Grafton/dp/0674307607/ref=sr_1_1?s=books&ie=UTF8&qid=1437736077&sr=1-1&keywords=Grafton%2C+Footnote>

<http://wokinfo.com/essays/impact-factor/>

V okviru takšnih okoliščin in silnic je mogoče zastaviti vprašanje,
ali bi morala biti, denimo, *Slavistična revija* upoštevana v tem
indeksu ne glede na to, ali se iz nje razvija splet navajanj ali ne,
na povsem drugi ravni. Prav tako pa je mogoče pripomniti, da je morda
za to revijo (in vsakršno drugo podobno) bolj pomembno, da se v njej
objavljene študije pojavijo pri iskanjih s splošnimi iskalniki na
svetovnem spletu in po Wikipediji kakor v specifični, za povrh še
profitno zastavljeni bibliografski zbirki podatkov.

Spletna stran Thomson Reuters ponuja nekaj študij k temi, ki sem jo
opisal, a meni bi bilo veliko ljubše, če bi si lahko na mizo položil
tiste stare spremne brošure in bi interpretiral v njih objavljeno
gradivo oziroma študije po svojih, tu nakazanih kriterijih. Ali kdo
ve, kje so ohranjene in še zmeraj dostopne?

<http://wokinfo.com/essays/>

2.

Napovedal sem v uvodu *dva* primera. A je opis prvega postal tako
obsežen, da že dvomim, če bo lahko objavljen na Slovlitu. Občasno mi
njegov moderator dopusti tako dolg prispevek. Žal nimam te možnosti,
ki jo je moral uporabiti Domenico Fiormonte. Odzval se je na misel
Mirana Hladnika, da je treba ne zgolj ohranjati, temveč tudi smiselno
izrabiti jezikovno pestrost. Nastalo je tako obsežno besedilo, da ga
ni več mogel objaviti na Humanistovem dopisovalnem seznamu, temveč ga
je uvrstil na svoj blog.

<http://infolet.it/2015/07/12/monocultural-humanities/comment-page-1/#comment-2167>

Zato bom prihranil *drugi* primer za drugo priložnost. Po svoje je
zgolj aplikacija opažanj, ki so se mi utrnila kot konsekvence
razmišljanja o indeksu navedkov.

Lep pozdrav,
Igor