[SlovLit] Slovenski in drugi konkordančniki -- O zgodovini branja -- Re: Allah

[Miran gmail]

Od: Tomaž Erjavec <Tomaz.Erjavec na ijs.si>
Datum: 20. avgust 2014 14.36
Zadeva: [SDJT-L] Novosti na http://nl.ijs.si/noske/

Pozdravljeni,
na konkordančniku http://nl.ijs.si/noske/ je nekaj novosti:
- nova verzija spletnega korpusa slovenščine slWaC (okoli milijarda
besednih pojavnic)
- nova verzija spletnega korpusa hrvaščine hrWaC (1,8 milijarde besed)
- dodan spletni korpus srbščine srWaC (1,3 milijarde besed)
- dodan spletni korpus bosanščine bsWaC (780 milijonov besed)
- instalirana je tudi najnovejša verzija noSketchEngine, ki popravi
najdene napake in dodaja nove funkcionalnosti.

S tem v zvezi so bili tudi popravljeni in dodani nizi v slovensko
lokalizacijo vmesnika; če opazite kakšne napake, bodisi v prevodih v
slovenščino ali na splošno v delovanju, prosim sporočite!
lp,
Tomaž Erjavec

===

From: Cobec Aleksander <Aleksander.Cobec na rtvslo.si>
To: "slovlit na ijs.si" <slovlit na ijs.si>
Date: Tue, 19 Aug 2014 20:35:19 +0000
Subject: O zgodovini branja

Na odnos do branja vpliva poleg pismenosti in knjižnih naklad tudi
posameznikov življenjski slog, navade in običaji. Zakaj je bilo v
antiki branje na slabem glasu? Kdaj se je uveljavilo tiho branje? S
kakšnimi navodili so v preteklosti spodbujali k branju širšo javnost?
O zgodovini branja in bralnih navadah v oddaji Jezikovni pogovori z
doktorico Anjo Dular, vodjo knjižnice Narodnega muzeja Slovenije:
http://4d.rtvslo.si/#arhiv/jezikovni-pogovori/174290270

===

Od: margit.podvornik <margit.podvornik na guest.arnes.si>
Datum: 20. avgust 2014 11.19
Zadeva: K Allahu in Weissu na SlovLitu
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004900.html)
Kp: slovlit na ijs.si

Ko bi se pravopisec Peter Weiss potrudil razumeti izjavo prevajalcev v
celoti in je ne bi prikrojil le svojim namenom, potem tudi ne bi bila
čudna in zmedena, kajti prevajalca sva v besedilu, preden sva
»ugotovila, da je imel mufti Nedžad Grabus prav«, jasno vzročno
zapisala: »Ker sva imela čas vse predloge glede imen dobro premisliti,
preveriti in raziskati, da bi bil slovenski prevod Korana iz izvirnika
lahko narejen kar najbolje, sva ugotovila …«. Najina izjava dokazuje,
da sva se nazadnje odločila na podlagi tega, kar sva neodvisno od
muftija Grabusa sama preverila, raziskala in razmislila, in da najina
odločitev ni nikakršna domnevna posledica verskega ali/in političnega
zavezništva, kakor namiguje pisec Weiss, niti ni plod »zapovednikovega
prevodnega domisleka« niti »odločilnega argumenta moči«. Tudi ne drži,
da je mufti Nedžad Grabus kot trenutni predstavnik islamskih verskih
oblasti v Sloveniji uvedel to obliko zapisa imena Allah, saj so na
Slovenskem v tej skupnosti kot tudi drugod tako zapisovali že pred
njegovim prihodom, in pisec tava daleč od resnice, ko trdi, da je
zapis Allah muftijev »prevodni domislek«, saj poznajo zapis imena
Allah v svojih prevodih skoraj vsi/če ne celo vsi drugi slovanski
jeziki, evropski in svetovni jeziki, tudi tisti, ki nimajo v svojem
pravopisu podvojenih soglasnikov, in tisti, ki v svojem jeziku
poznajo/uporabljajo zapis imena Alah. Prevajalca sva svoje argumente
za ustrezen zapis božjega imena izključno v prevodu islamskega svetega
besedila Korana (in nikoli in nikjer drugje) javno, jasno in odkrito
predstavila. Ta oblika imena se nama zdi za to in samo za to sveto
besedilo prevodno najustreznejša, in se je uveljavila tudi v svetovnih
jezikih. Prevajalca tako – odkrito in prikrito - srditega odpora do
zapisa ustreznega lastnega božjega imena v prevodu islamskega svetega
besedila, ki naj bi dobesedno imel moč »lomiti jezikovno hrbtenico«,
nisva zasledila še nikoli in nikjer, in se nama zdi v tem pogledu
skrajno pretiran. Najin namen je bil v 21. stoletju na podlagi
znanja/vedenja najustrezneje zapisati lastno ime Boga v slovenskem
prevodu tega svetega besedila. Strokovnosti neprimerna je piščeva
ironija, da sem prevajalka domnevno zapisala, da bi »uveljavljenemu
Bogu dodatna črka l prispevala več trdnosti, slave in pravosti«, gre
le, ponavljam in ponavljam, za ustreznejši zapis lastnega božjega
imena v Koranu, za katerega sva se prevajalca odločila po tehtnem
premisleku. In če sva pri tem, recimo, zares v zmoti, s čim in kako pa
bi potem lahko izpodbijali prav tak prevodni zapis v številnih
slovanskih, evropskih in drugih svetovnih jezikih, ki so jih opravili
ugledni jezikoslovci, teologi, orientalisti, prevajalci, humanisti,
celo v podobnih jezikovnih pogojih?

In neresnična je tudi trditev pisca, da stoji za prevajalcema Islamska
skupnost  v Sloveniji.

Dularjevo šeškanje urednika in švrkanje prevajalcev pa se mi zdi
naravnost malenkostno v primerjavi z resnimi obtožbami Petra Weissa.
Njegova izjava o »prebrisani jezikovnopolitični nameri prevajalke,
podprte  z Islamsko skupnostjo v Sloveniji« je zame
nepremišljena/premišljena žalitev, ki razpihuje versko nestrpnost in
poziva k javni diskreditaciji tako prevajalcev kot verske skupnosti,
ki po Weissovih besedah domnevno stoji za njima. Prevajalca nazadnje
in na srečo nisva bila zavezana nobeni verski inštituciji in sva se
neustreznemu slovenjenju mnogih arabskih besed upirala vse do konca,
kakor je razvidno tudi iz najine spremne besede h Koranu.

Če je torej, kakor navaja pisec, uvajanje oblike Allah podobno
prisilni uveljavitvi poimenovanja valute euro - če je to seveda sploh
mogoče enakovredno primerjati -  potem po analogiji kot rešitev v
slovenskem pravopisu  - znova v daljnosežni razmislek - predlagava
miroljubno sobivanje obeh zapisov za islamsko lastno božje ime
(pravila Alah in izjeme Allah v Koranu) tako, kakor  se je danes na
opisanem primeru izkazalo za povsem možno in koristno sožitje evra,
eura in EUR, ki verjetno nikomur in ničemur  ni zlomilo hrbtenice.

V kot zaradi pritiskov ni bila potisnjena le založba, temveč sva bila
pod hudimi pritiski tudi prevajalca. Nasilje pa veje skozi vse
Weissovo pisanje kljub leporečenju o žlahtni besedni komunikaciji. Ko
poznavalsko sodi, da bi se šeškač Dular moral najprej lotiti muftija
Grabusa kot »botra oblike Allah v slovenskem prevodu«, mar s tem ne
podžiga »medverskega obračuna na jezikovnem ozadju« prav on? Končno pa
se strinjam z Weissovim mnenjem, da je kljub zaverovanosti v svoj
prav, lastno – enako pa tudi drugo -  zapisano vselej dobro prespati
in znova prebrati, prespati in znova prebrati.

Margit P. Alhady