[SlovLit] Allah -- Leksikon angleščine 15.--17. stoletja

[Miran gmail]

Od: Peter Weiss <Peter.Weiss na guest.arnes.si>
Datum: 19. avgust 2014 03.47
Zadeva: K Alahu in Dularju na SlovLitu

(1a) Gospa Margit P. Alhady je kot soprevajalka Korana v slovenščino
še enkrat razložila prevajalsko odločitev za obliko imena Allah
(nasproti Alah, kot jo ima v zavesti velika večina slovensko pišočih),
pri tem pa je razkrila zapovednika tega prevodnega domisleka: mufti
Nedžad Grabus je namreč »zahteval in vztrajal pri zapisu imena Allah«.
Prevajalca sta sprva pisala obliko Alah, nazadnje pa sta »ugotovila,
da je imel mufti Nedžad Grabus prav, kajti njegova zahteva je bila in
tudi je utemeljena in pravilna, zato sva vztrajala pri tem zapisu
imena tudi potem, ko bi ga lahko že spremenila«. Ta izjava je zelo
čudna in zmedena, saj ne vemo, kateri prav je kdaj zasledoval kdo:
najprej je bila v prevodu oblika Alah, ki je bila prava, potem je
mufti zahteval obliko Allah, ki sta jo prevajalca prevzela in jo
zagovarjata še naprej in je zdaj poudarjeno in že kar pretirano edina
prava: uveljavljenemu Bogu dodatna črka l pač ne more prispevati
toliko večje trdnosti, slave in pravosti, kot piše gospa Alhadyjeva.
Notranji boji obeh prevajalcev ostajajo samo nakazani, odločilen pa je
(bil) argument moči, ki ga najbolje poznata prevajalca (in morda tudi
založnik, če je sploh oporekal): muftijevo zahtevo sta sprejela in jo
zdaj zagovarjata kot svojo, tudi s prav nenavadnimi utemeljitvami, ki
so za slovensko pišočega prazne in ki razveljavljajo njune prevajalske
postopke: v arabščini obstaja beseda álah, ki pomeni ‘orodje’, zato
mora biti ime Boga po njunem v slovenščini naglašeno Aláh. Zanimivo bi
bilo videti, kako enako prefinjeno ločiti prvotno arabsko in zdaj tudi
že slovensko besedo kibla ‘smer proti Meki, kamor naj bi bili obrnjeni
muslimani, ko molijo’ od starejše slovenske pogovorne in veliko bolj
znane besede kibla, saj možnosti ni neskončno in se jih ne da kar
izmišljati in množiti. Rešitev: pri tem bodimo dobronamerni in
ravnajmo po pameti, saj nas bo sicer neprestano srečevanje
enakoglasnic in enakopisnic popolnoma zmedlo, od preprostega voščila
»dober tek« naprej, sploh ker ne bomo mogli neprestano misliti na vse
enako glaseče se besede v drugih jezikih. Prevajalca imata na svoji
strani ustanovo, islamsko skupnost, ki bo na Slovenskem sčasoma
uveljavila tolikšno splošno rabo oblike Allah, da jo bo moral potem
upoštevati tudi slovenski pravopis, ki se bo ravnal po rabi, piše
gospa Margit P. Alhady. Če je njeno utemeljevanje prevodnih odločitev
dokaj šibko, pa je to trdna, dolgoročna in prebrisana
jezikovnopolitična namera, ni kaj.

(1b) Mufti je »predstavnik verskih oblasti in pravosodni uradnik,
priznan zaradi svoje osebne častivrednosti ter verskega in pravnega
znanja« (Yves Thoraval, Islam: mali leksikon, Ljubljana: Mladinska
knjiga, 1998). Tisto o fatvah, torej posvetovanjih z njim, puščam ob
strani, čeprav za muslimanske vernike gotovo ne more biti nepomembno.
Mufti Nedžad Grabus je v slovenščino kot predstavnik islamskih verskih
oblasti uvedel obliko Allah, ki je slovensko pišočim tuja, njemu iz
bosanskega verskega okolja pa seveda edina prava. Vzoren muslimanski
vernik na Slovenskem torej sploh nima druge izbire, tako kot je nista
imela prevajalca, razumna razlaga, ki govori v prid obliki Alah, pa ob
togi verski zapovedi, ki nikoli ne trpi ugovora, tako vedno odpove. S
tega stališča se obliki Alah v islamski skupnosti na Slovenskem slabo
piše. – Uvajanje oblike Allah je zelo podobno prisilni uveljavitvi
poimenovanja valute euro (namesto evro), ki bi ga po nalogu
bruseljskih oblasti v Sloveniji morali vzeti za svoje in ki zdaj živi
po njihovi volji v uradnih slovenskih dokumentih. Zakaj že? Da tujec
pri pregledovanju slovenske finančne dokumentacije ne bi imel težav z
razumevanjem besede evro – pri čemer pa mu očitno sploh ni treba
razumeti slovenskega sobesedila. Poseg je bil vzorčno lomljenje
slovenske jezikovne hrbtenice, precej uspešno, kot vidimo. V skupni
povojni Jugoslaviji (ki ji obešajo marsikaj od totalitarizma naprej)
so bili napisi na denarju v treh ali štirih jezikih in v dveh pisavah,
potem smo imeli v slovenščini svoje tolarje, danes pa na evrih nimamo
več niti slovenskega poimenovanja valute – razen če ne vzamemo za
svojo od Bruslja določene oblike euro. Na Slovenskem torej
drugojezični uveljavljajo pisanje imena svoje valute in svojega Boga v
svojem jeziku.

(2a) O obliki Allah je 29. julija napisal svoje odklonilno mnenje tudi
Janez Dular, vendar s presenetljivim koncem, ki propagira nasilništvo:
»[...] ne morem najti razumevanja za urednika založbe Beletrina,
ugledne in s slovenskim davkoplačevalskim denarjem podpirane kulturne
ustanove. Po domače rečeno: Našeškati bi ga bilo treba.« Po tem, kar
je napisala soprevajalka Korana v slovenščino, lahko sklepamo, da so
bili na založbi stisnjeni v kot: zaradi finančne zanke okoli vratu in
časovne stiske so pač dali svoj imprimatur obliki Allah (in morda
rekli še: Pa mirna Bosna!). – O veliki večini pravopisnih določil
sploh ni treba razpravljati, ker so jasna in splošno sprejeta, o vseh
drugih pa moramo in bomo. Nepojmljivo pa je, da se danes, ko naj bi
večje znanje in splošna izobraženost, dostopnejše kulturne dobrine in
višja kultiviranost ter vzgoja (z versko vred, če je res tako tehtna)
omogočali lažje, bogatejše in varnejše sobivanje, ravno na jezikovnem
in pravopisnem področju pojavljajo pozivi k fizičnemu obračunavanju z
drugimi ali celo hvaljenje z nasilnimi besednimi iztirjenostmi in
primitivnostmi pri sebi. Jezik nam je dan tudi za to, da se o njem
pogovarjamo, sploh jezikoslovci: zmerjanje in grožnje s pretepanjem in
ubijanjem zaradi pravopisa so nasilje, ki se mora končati tako kot
nasilje nasploh. Taki argumenti v pravopisnem prepričevanju in
dokazovanju so nerazumni in torej močnejši od njega, zato je pravopis
že vnaprej poražen in nima od tega nikakršne koristi. Posamezniki si z
grožnjami samo jemljejo priložnost za izživljanje nad drugimi, s čimer
izkazujejo svoj sadizem. Strahotno sem razočaran, ker berem hvaljenje
z besednim nasiljem in želje po fizičnem pri ljudeh iz stroke, ki naj
bi bila naša skupna. Nasproti njim imam le besedo in prepričanje v
svoj prav, ki ni brezpogojno, zato ga moram vedno znova preverjati in
sem ga pripravljen braniti z besedo, oprto na znanje in izkušnje, in
to za vsak jezikovni različek od narečja do knjižnega jezika, pa tudi
za najrazličnejše položaje, v katerih opazujem posamezni pojav in kar
vse poskušam obvladati. Pri tem mi lahko v stroki pomagajo le podobno
usmerjeni, strpni in stroki zavezani posamezniki in posameznice, ki
moje ugotovitve sprejmejo, ignorirajo ali zavrnejo, če niso prave. O
stranpoteh, zablodah, napakah ali celo povsem zgrešenih zamislih v
pravopisju in jeziku se lahko pomenimo, vse nasilno pa naj ostane pri
pretepačih in zločincih, ki naj za prestopke odgovarjajo: k pravopisu
ne spada nič od tega. Res nepojmljivo je, da se nasilje odpravlja iz
šol, hkrati pa ga celo visoko šolani posamezniki in posameznice prav
prostodušno uvajajo v pogovore o pravopisu in jezikovnih zadevah.

(2b) Šeškač Dular bi se na svoj pluskvamperfektni vzgojni način torej
moral najprej lotiti muftija Grabusa, botra oblike Allah v slovenskem
prevodu Korana. Ker je znano, kam spadata oba protagonista, lahko celo
šoloobvezni otroci predvidijo posledice. Ali je Dularjevo šeškanje
urednika Beletrine še vedno tako šaljivo in pavlihovsko, kot se je
morda komu zdelo na začetku (češ saj gre samo za ubogega urednika, ki
si je povrhu še sam kriv), ali pa pozivanje k nasilju z razširitvijo
na muftija že dobiva obrise medverskega obračuna na jezikovnem ozadju?
Odgovora ne pričakujem od Janeza Dularja, ki je priložnost, da bi bil
tiho, že zapravil.

(3) Morda je celo takrat, ko se nam zdi, da imamo povsem prav, lastno
zapisano dobro prespati in potem vsaj še enkrat prebrati.

Peter Weiss

===

http://bit.ly/_leme -- Lexicons of Early Modern English; vsebuje mdr.
geografski slovar
(http://leme.library.utoronto.ca/lexicons/record.cfm?id=1208).