[SlovLit] Julijska pridiga

[Miran gmail]

Od: rozman andrej <roza na roza.si>
Datum: 11. julij 2014 08.46
Zadeva: julijska pridiga

Drage zaničnice in zaničniki in vsi, ki vas zanima naša vera!

Čeprav zaničnice in zaničniki še zmeraj verjamemo, da je v slovenski
državi možen ničodstoten davek na dodano vrednost na vse proizvode, ki
širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, žal zmeraj bolj
dvomimo, da je možna slovenska država. In čeprav še zmeraj upamo, da
gre le za obvezno trpljenje na trnovi poti odraščanja, ne moremo, da
se ne bi vprašali, zakaj je ta naša družba, ki se igra državo, tako
zelo nesamozavestna in samodestruktivna. In kje naj iščemo razloge za
posebnosti naše družbe, ki se igra državo, če ne v njenem temelju, ki
je skladno z našo osnovno zaničniško resnico, naš jezik? Ali je torej
mogoče, da tiči razlog za našo izgubljenost v pomenu in smislu prav v
tistem, kar nas loči od drugih – v našem jeziku?

Ko sem v dneh, ko sem pripravljal to pridigo, spremljal četrtfinale
svetovnega prvenstva v nogometu, sem komentatorje v studiju spremljal
na Sloveniji dve, tekme pa na Avstriji ena - čeprav ne znam nemško in
mogoče prav zato, sem si najprej mislil. Potem pa sem opazil, da je
razlika med nemškimi in slovenskimi komentatorji tudi v tem, da so
nemški ves čas pozorno spremljali dogajanje na igrišču in vmes pogosto
tudi molčali in prepustili prostor utripu štadiona, naši pa so nenehno
nekaj pripovedovali. Na naši televiziji je bilo jezika enostavno
preveč. Pomislil sem, da je to refleks iz časov, ko je bilo
slovenščine premalo in da pri nas tako radi govorimo in pišemo zato,
ker živimo v podzavestnem občutku, da je naš jezik ogrožen in mora
zato zapolnit vsak prazen prostor, ki mu je na voljo.

In ker je govorjenje, ki preglasi bistvo, eden od osnovnih znakov
nekulture, je mogoče treba iskat razloge za našo trenutno zmedo prav v
nekulturi, ki izvira iz naše travmatske izkušnje, ko smo se za svoj
jezik še ne tako dolgo nazaj borili, zdaj pa se očitno še ne znamo
sprijaznit s tem, da je že dovolj velik, da smo lahko v njem kdaj tudi
tiho in da ga lahko počasi že nehamo mučit s prepovedanimi položaji,
kadar vsi vemo, da gre za nam vsem domač ofsajd.Predvsem pa je naš
jezik dovolj velik, da lahko v njem pričakujemo najboljšo možno
ponudbo na vseh nivojih. Od športnih komentatorjev do politikov.

Pri naši politični nekulturi je ironija v tem, da se dogaja v imenu
kulturnega boja.Ta spopad dveh različnih pogledov na svet, ki bi moral
biti v zdravi družbi temelj demokracije, pri nas zmeraj znova pelje v
smeri nerešljivega konflikta in bratomorne vojne. A če ne bi bilo
konflikta, ne bi bilo niti sveta, zato je z nasprotji treba znat živet
in preživet. Razlike med nami, pa če so še tako velike, namreč niso
razlog za to, da se danes počutimo v svoji lastni državi tako zelo
izgubljeno. Razlog je v nekulturi, s katero preprečujejo dialog tisti,
ki za zavesami prahu, ki se dviga z bojišč, skrivajo svoje nečedne
posle.

Pomanjkanje kulture javnega dialoga pa je v neposredni zvezi s
pomanjkanjem kulture, ki je nismo v zadostni meri deležni uporabniki
tega jezika. Majhnost trga ne bi smela bit opravičilo zato, da je
kulturna ponudba v našem jeziku manjša in dražja kot v drugih jezikih
EU, saj je bilo zaradi nekulture na svetu že vse preveč žrtev. Zato je
naše današnje geslo Kultivirajmo že končno to državo! Naredimo jo
kulturno in strpno! To bomo dosegli samo, če bo čim več kulture
takšne, da bo dosegla kar največ prebivalcev te države, in tam, kjer
bo kar največ prebivalcev te države dosegla.

Poleti se zdi, da so to mestne ulice in trgi. A mi kulture ne
potrebujemo samo poleti. Pravzaprav do poletja še niti prišli nismo in
trenutno potrebujemo kulturo zato, da z njeno pomočjo že končno
pridemo iz te neskončne slovenske pomladi v krvavo zasluženo slovensko
poletje.Ulice in trgi imajo pri nas tudi to pomanjkljivost, da nismo
Islandija, kjer živi več kot polovica volilnega telesa v glavnem
mestu. Zato mora pri nas prit kultura do najširšega kroga prebivalk in
prebivalcev Slovenije predvsem preko televizije, interneta in osnovnih
šol.

Kje vse mora bit na televiziji več kulture, rajši ne bi našteval. V
vsakem primeru pa uporabniki slovenščine, ki imamo samo to državo, na
svoji javni televiziji potrebujemo produkcijo, ki bo primerljiva tisti
v jezikih, s katerimi je slovenščina v EU enakopravna.

Kar se tiče interneta, pričakujemo, da bomo dobili že v mandatu
naslednje vlade prosto dostopnih čimveč čimboljših slovarjev našega
jezika.

Pričakujemo pa tudi, da bo nova vlada končno omogočila prebivalcem te
države dostop do večine slovenskih filmov. Še posebej za filme iz
petdesetih in šestdesetih let, ko se je gradila naša nacionalna
kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe, je
naravnost neverjetno, da jih večina Slovenk in Slovencev sploh ne
pozna. Trst, Svet na Kajžarju, Jara gospoda, Lucija, Trenutki
odločitve, Minuta za umor, Dobri stari pianino, Tri četrtine sonca,
Veselica, Nočni izlet, Po isti poti se ne vračaj, Poslednja postaja,
Družinski dnevnik so še zmeraj žive priče tiste naše pravkar minule
zgodovine, o kateri se ne znamo zedinit. Čuvajo nam jih v Arhivu
Slovenije, a nas očitno brigajo dosti manj od dokumentov Udbe in ga
zato ni junaka, ki bi jih hotel spravit med ljudi. Mi mislimo, da je
dolžnost države, ki je utemeljena na tem jeziku, da jih da na splet
ali na dvdje skupaj z nadaljevankami in ostalo kulturno dediščino, na
kateri kot bolestno posesivna kokoš na že zdavnaj izvaljenih piščancih
sedi in jih ne spusti izpod sebe naša javna televizija.

Kar se tiče osnovnih šol, v Sloveniji ni šole, ki bi ne imela
telovadnice. Nekatere manjše šole imajo celo telovadnice, ki so večje
od same šole, saj si na račun sredstev za šolstvo občine postavljajo
športne dvorane. Hkrati je izredno malo šol, ki bi imele tehnično
opremljeno gledališko dvorano. Je res preveč, če pričakujemo, da se v
prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega
denarja kot v prostore za športno vzgojo? Je športna vzgoja res
pomembnejša od gledališke, pri kateri bi se učenke in učenci naučili
javnega nastopanja in suverenega besednega izražanja?

Zaničnice in zaničniki bomo od strank, ki jim bomo na volitvah oddali
svoje glasove, zahtevali več kulturne vzgoje v šolah ter obvezne
kulturno prireditvene prostore, ki morajo biti v osnovnih šolah
enakovredni tistim, ki so namenjeni športu.

Moj veliki stanovski kolega papež Frančišek je pred kratkim rekel, da
so komunisti vzeli zastavo kristjanom, saj tisto, za kar si prizadeva
krščanstvo, ni nič drugega kot to, kar obljublja komunizem. A ne glede
na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem,
socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija,
je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje
prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se
po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala
kultura.

Zato verjamemo, da je v Sloveniji možen ničodstotni davek na vse
proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.