[SlovLit] Dokaj dni naj živi -- Iz Prage

Ned Jun 2 21:33:54 CEST 2013

From: "Zoran Božič" <zoran.bozic na guest.arnes.si>
To: <slovlit na ijs.si>
Date: Sun, 2 Jun 2013 20:40:48 +0200
Subject: Dokaj dni naj živi II (odgovor Kozmi Ahačiču:
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2013/004491.html)

Kolega Ahačič, čigar strokovno delo zelo spoštujem, širi razpravo kot
ljubitelj Prešerna in kot jezikoslovec. Na tej ravni mu tudi
odgovarjam.

K prvi točki:

Tudi sam brez zadržkov in brez pomislekov sprejemam celotno Prešernovo
pesem in vse njene različice (od Amen preko Bog do vsak) kot umetniško
delo. Težava nastane tisti hip, ko govorimo o Zdravljici kot o himni,
saj s tem, hoteli ali ne, vstopimo v polje politike. Pa tudi tu ne bi
bilo zapletov, če Zdravljica ne bi imela osem kitic, torej je za
izvajanje na proslavah in drugih prireditvah predolga. Pri tistih
tujih himnah, npr. italijanski, francoski ali srbski, ki imajo večje
število kitic, se v takih primerih izvajata ena ali dve kitici.

Pri omenjenih narodih ta politična izbira očitno ni sporna, pri nemški
himni pa je po združitvi prišlo celo do tega, da so se zahodnjaki in
vzhodnjaki lahko poenotili le tako, da je danes uradna nemška himna
samo tretja kitica pesmi Das Lied der Deutschen. Slovenci smo bili
nasprotno dve desetletji po osamosvojitvi le navidezno enotni, zdaj pa
že več let divja pravi kulturni boj. Ta se kaže ne samo v tem, da je
za eno vlado državna himna celotna Prešernova pesem, za drugo pa samo
njena sedma kitica, pač pa tudi v tem, da je za nekatere Slovence
sedma kitica zaznamovana kot komunistična (menim, da je pri tem
spodrsnilo tudi Kozmi, ki vidi v zakonski določitvi te kitice
uresničitev idej iz Speransovega Razvoja slovenskega narodnega
vprašanja), za njihove nasprotnike pa druga kitica kot klerikalna.

Moj temeljni namen je bil prispevati k poenotenju in pokazati, da je
sedma kitica dovolj univerzalna, da dovolj jasno vključuje tudi idejo
o narodni osvoboditvi in bi morala biti sprejemljiva za vse. Glede na
to, da tudi Kozma kot pronicljiv bralec in mislec glede moje razlage
sedme kitice nima nobenih pripomb, menim, da je bil moj poskus
uspešen.

K drugi točki:

Popolnoma se strinjam s Kozmo, da lahko beseda dežela pri Prešernu
pomeni tudi Slovenijo. To velja tudi za Zdravljico, in sicer za njeno
prvo različico iz leta 1844: "Şlovénzov porodnízo, Deshélo náſho shívi
Bóg. Brate vſe, Kar naſ je Şinóv ſlovénſke mátere!" Dejstvo pa je, da
je Prešeren nekatere svoje pesmi za objavo v Poezijah močno spremenil
in praviloma izboljšal (primerjajmo samo prvi verz Sonetnega venca:
Pev'c nove ti cvetlice v ven'c povije – Poet tvoj nov Slovencem venec
vije), s čimer je dokazal, da je ohranil pesniško genialnost tudi v
poznih letih. Tako imamo v rokopisu za Poezije iz leta 1846 sedanjo
različico: "Bóg nášo nam dežélo, Bóg žívi vès slovénski svét, Bráte
vse, Kar nas je, Sinóv slovéče matere!"

Prešeren je bil pogosto matematik, o čustvih piše izrazito racionalno
in v njegovih pesmih imamo izjemno veliko izbrušenih stopnjevanj (npr.
"sled sence zarje unstranske glorje" ali "dih prve sapce" ali že iz
Lenore "grmovje, graja, cesta" in "vasi, trgovi, mesta"), zato je
pričakovano, da gre tudi v tem primeru za širjenje prostora v smislu
dežela Kranjska – Slovenija – slovanske dežele. Pa ne zato, ker tako
razumejo in trdijo Avgust Žigon v svoji Prešernovi čitanki, Anton
Slodnjak v svojih šolskih razlagah Prešerna ali moj brat Dragan, ki je
najbolj natančno rekonstruiral nastajanje Zdravljice. Bralci naj sami
presodijo, ali je tale moj argument dovolj prepričljiv: stavek "Bog
živi ves slovenski svet" je smiselen samo, če je naša dežela manj kot
Kranjska in Štajerska in Koroška in Goriška z Istro skupaj!

Zoran

===

From: "Andrej Šurla" <andrej.surla na gmail.com>
To: silektornet <silektornet na list.arnes.si>, "Huber, Damjan"
<damjan.huber na ff.uni-lj.si>, slovlit na ijs.si
Date: Sat, 1 Jun 2013 22:47:50 +0200
Subject: Spomladanski predavateljski gostovanji in par drugih praških
slovenskih kulturnih utrinkov

Da se ne bo zdelo, da smo v zadnjem obdobju v Pragi popolnoma
mirovali, naj na kratko povem, s čim smo se poleg rednega pouka
ukvarjali aprila in v začetku maja. Da pa poročilo ne bo čisto brez
poskusa skromne duhovitosti, si uvodoma dovoljujem zagostobesediti, da
smo se šli predvsem »smolejevanje« - v glavnem povezano z literaturo,
na koncu  pa tudi ožje z jezikom.
Skozi ves april in prvi majski teden nas je tako ob slovenski
literaturi  dvakrat tedensko zbiral (seveda poleg rednih predavanj s
tega področja, ki jih v Pragi že leta prizadevno vodi docentka Alenka
Jensterle-Doležal) izr. prof. dr. Tone Smolej, sicer predavatelj na
Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski
Filozofski fakulteti.  Izvedel je dvanajst komparativistično
zasnovanih predavanj, v katerih je predstavil motivno in tematsko
zaledje oz. literarne vplive na nekatera izmed najvidnejših slovenskih
literarnih del od Linharta do Jančarja. Predavanja so bila uvrščena v
katedrin predmetnik kot izbirni predmet, udeleževalo pa se jih je od
šest do deset slušateljev. Dve študentki sta na koncu opravili tudi
izpit, nekateri pa so prihajali le na določene teme oz. avtorje. Kdaj
pa kdaj se nam je pridružil tudi kak nekdanji študent ali sodelavec s
katedre, takorekoč redno je prihajala literature lačna slovenska
študentka biologije, ki je v Pragi na študijski izmenjavi, s svojo
prisotnostjo pa nas je ves čas razveseljeval in nam dajal zgled
iskrenega zanimanja tudi osemdesetletni gospod Kachlík, ki je
lektoratu pred nekaj meseci skupaj s svojo zdaj žal že pokojno soprogo
– hčerko predvojnega ravnatelja ljubljanske izpostave češke banke
Slavia – poklonil za veliko torbo slovenskih knjig. Lektor sem bil
uradno t.i. garant, da bodo predavanja realizirana v skladu z
napovedjo, nekoliko pa sem na njih tudi sodeloval  s sprotnim
brskanjem po spletnem gradivu o predstavljenih  avtorjih. Študentje so
predavanja na koncu ocenili za prijetna in koristna, saj so se
literarnih besedil in njihovih tvorcev, o katerih so seveda že slišali
in jih večinoma tudi brali, lotila z nekoliko drugačnega gledišča, ki
lahko njihovo doživljanje seveda samo še poglobi. Posebej naj omenim
zadnje srečanje, posvečeno revolucionarjem in žrtvam v literaturi
Draga Jančarja (tak je bil tudi naslov predavanja), ki je od ostalih
nekoliko izstopalo, saj ni iskalo morebitnih literarnih vplivov, ampak
je razkrivalo biografska ozadja osrednjih junakov obravnavanih  dram
in romanov.  Po tem predavanju bodo navzoči Jančarja, ki je na Češkem
kar dobro znan, gotovo brali s še večjo pozornostjo.

Predavateljevo več kot enomesečno bivanje  v Pragi (ki ga je sicer
izkoristil tudi za raziskovalno delo in – kot prorektor FF – tudi za
dodatno utrjevanje dobrih odnosov z vodstvom Katedre za južnoslovanske
in slovenistične študije, v katero je umeščena tudi »slovenistika«) je
bilo mogoče izvesti s sredstvi programov Ceepus in Erasmus.

V okviru programa Erasmus pa se je v prvem majskem tednu zgodilo tudi
gostovanje gospe doc. dr. Mojce Smolej. Izvedla je troje jezikoslovnih
predavanj, podkrepljenih z bogatimi, dobro izbranimi in večkrat tudi
zabavnimi praktičnimi vajami, in sicer o členku v sodobni knjižni
slovenščini, določnem in nedoločnem členu ter besednem redu. Kot
dodatek je predstavila še delček svojih stilističnih raziskav
Cankarjeve proze.

V načrtu za maj sem imel še literarni srečanji z uglednima pisateljema
Vladom Žabotom in Nejcem Gazvodo, a je prvi gostovanje zaradi drugih
obveznosti odpovedal, drugega pa nismo realizirali (oz. upam, da smo
ga le prestavili) predvsem zaradi nekaj nerodnosti pri oblikovanju
programa gostovanja.

So pa zato študentke sodelovale pri dveh drugih aktivnostih, ki ju
sicer ni pripravil lektorat: ena je bila ob počastitvi Dneva Evrope v
enem izmed mestnih parkov ves deževni dan gostiteljica ob ambasadini
stojnici, dve drugi pa sta sodelovali na predstavitvi literature
Borisa Pahorja (kot prevajalki literarnih odlomkov, ki smo jih
pripravili za pisateljevo gostovanje lanskega decembra), ki jo je v
sklopu praškega knjižnega velesejma pripravil tukajšnji izjemno
delavni slovenist, založnik in kulturni promotor Radek Novák.

Seveda pa ne smem pozabiti niti velikega dela, ki ga je opravila
študentka tretjega letnika Eliška Bernardová, ko je v spomladanskih
mesecih prevedla (kot njen kritični pomočnik pri tem početju menim, da
kvalitetno) dialoško listo Čapovega filma »Vesna«, ki je bil nato del
kulturnega programa Slovenskih dni v Brnu, o katerih je zadnjič
poročala lektorska kolegica Mateja.

Lektor in še ena kolegica s katedre sva – žal brez študentov, ker je
le-te že začela črvičiti predizpitna vročica – lektorat in katedro
simbolično zastopala in malce popromovirala na predavanju o češkem
skladatelju Dusíku, v zadnjem desetletju 18. stoletja pomembnem
sooblikovalcu slovenskega glasbenega življenja, ki ga je imel na
Oddelku za glasbeno zgodovino Etnološkega inštituta Češke akademije
znanosti ljubljanski muzikolog prof. dr. Matjaž Barbo.

Tako, zdaj pa so glave v glavnem že povsem v izpitnih obveznostih.
Kulturno aktiven bo poskusil biti lektorat spet v jeseni. Tisti pravi,
koledarski , ne tej, ki se po praških ulicah sumljivo smuka že nekaj
zadnjih dni. Dotlej se bomo prireditev le udeleževali. Najprej že 12.
junija, ko nas v Knjižnici Vaclava Havla čaka dvojni literarni
dogodek: predstavitev pesniške zbirke Josipa Ostija »Na križu
ljubezni« (v navzočnosti samega avtorja) in krst velikega
prevajalskega dosežka Lenke Daňhelove in Petra Kuharja, antologije
sodobne slovenske poezije iz let 2000-2012 »Padesáti hlasy hovořím / S
petdesetimi glasovi govorim««.

Kot dokaz, kaj in s kom se je aprila in maja delalo, je tule še nekaj
fotografij:
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/PredavanjaIzrProfTonetaSmolejaPragaAprilMaj2013#
(Tone Smolej),
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/PredavanjeDocDrMojceSmolejPragaMaj2013#
(Mojca Smolej),
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/SvetKnjigePragaMaj2013OLitBorisaPahorjaRadekNovakSStudentkamaSlovenscine#
(o Pahorju na knjižnem sejmu).

Lep pozdrav iz Plečnikovega, Murkovega, Gallusovega in vsaj malo tudi
Murn-Aleksandrovovega mesta ter seveda ljubega prebivališča Zofke
Kvedrove, da plejade velikanov češke in svetovne umetnosti niti ne
omenjam,

Andrej Šurla