[SlovLit] Primorci.si -- Re: doro -- Re: Njegoš

[Miran gmail]

From: "Kaja Dra" <kaja.dragoljevic na gmail.com>
To: <slovlit na ijs.si>
Date: Fri, 5 Apr 2013 11:43:25 +0200
Subject: novi biografki leksikon Primorci.si

Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica in Osrednja knjižnica Srečka
Vilharja Koper sta v sodelovanju z drugimi primorskimi splošnimi knjižnicami
postavili nov spletni biografki leksikon znanih Primork in Primorcev, ki so
s svojim delom zaznamovali razvoj Primorske v zgodovini in sedanjosti.
Dostopen je na http://www.primorci.si , vsebine lahko predlagate tudi sami
(na primorci.si na ng.sik.si).

===

Od: Franc Kattnig <franc.kattnig na aon.at>
Datum: 03. april 2013 22:59
Zadeva: AW: [SlovLit] doro : dobro -- Pravipis

"Dobro" je v zibelki slovenstva, na Koroškem, že od pamtiveka "doro"..
Tako bo "dobro" tudi v slovarju narečja v zgornjem Rožu "Marnvam po domače",
ki naj bi izšel še letos.
Lep pozdrav!

Franc Kattnig

---

Od: Aleksandra Kocmut <tristanina na gmail.com>
Datum: 03. april 2013 22:03
Zadeva: Re: [SlovLit] Primorski slovenistični dnevi -- Re: dro : dobro

Ne vem, če je to kakor koli povezano s solnce >> sonce, žrebelj (na
koroškem še danes žgrebl) >> žebelj itd. Imamo pa na Koroškem poleg
doro (prav tako široki in "podaljšani" o; v prislovni rabi lahko celo
izgubi drugi o: Dor je - dobro je) še npr. lušiti (luščiti) in iz tega
lušine, iz idite jədite, jədte in nato jəte, iz kar kə (kar ne delaj
se neumnega -- kə), maširati (marširati), lušen, lušna (luštna), jete
(jeste), bote (boste), grete (greste), veša (vešča), kleše (klešče),
kušar (kuščar) - in ob tem se e podaljša - pa najbrž še kaj, kar mi
zdaj ne pride na misel (po drugi strani pa tudi dodatne soglasnike,
npr. špancir >> šprancir, več >> venč, mólit, mólijo >> m`odəlt,
modlijo ...). Tu je še gorenjski enkət (enkrat) ...
Že v drugo zgodbo - omenjam kot zanimivost - pa spadajo variante
povedat >> povest (s širokim e), zvedet >> zvest, spim >> spijem (A
otroci že spijejo?) ipd.
Lp,
Aleksandra Kocmut

Osti jarej!
Aleksandra

===

Od: Osolnik, Vladimir <Vladimir.Osolnik na ff.uni-lj.si>
Datum: 05. april 2013 15:33
Zadeva: RE: [SlovLit] Njegoš
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2013/004424.html)

Dramska pesnitev 'Gorski vijenac' je delo črnogorskega (vladarja,
vladika in) pesnika, rojenega pod imenom  Radivoje Tomov Petrović iz
Njegušev v Črni gori, pozneje Petra II. Petrovića Njegoša (1813-1851),
in opeva dogodke iz črnogorske zgodovine, ki so se zgodili v Črni
gori, in sicer v njegovi materinščini - slovanski lokalni srbski
črnogorščini.

O jeziku. Dokončno je bilo to nenavadno delo natisnjeno v
Mehitaristični tiskarni na Dunaju 13. februarja 1847 s pravopisnimi
popravki v duhu na govorici srbskega preprostega prebivalstva
nastajajočega standarda 'srbohrvaškega/hrvaškosrbskega', 'hrvaškega in
srbskega', 'srbskega ali hrvaškega jezika', skratka  SHJ/HSJ.

Pesnitev, ki  predstavlja slovanski črnogorski in srbski romantični
junaški spev, ker so bili slovanski Črnogorci in Srbi, oz. Črna gora
in Srbija, državi ali njihove pokrajine v zgodovini združeni ali
tesno povezani (Črna gora pa je bila tudi v sestavi stare in nove
srbske države), je bila napisana od oktobra 1846 do konca januarja
1847 na Dunaju v lokalni črnogorski ijekavski obliki slovanskega
južnoslovanskega srbskega štokavskega jezika in natisnjena v takratnem
še nestandardiziranem nedržavnem srbskem novoštokavskem jeziku, ki je
bil leta 1903 v tuji državi (v dunajskem parlamentu habsburškega
naslednika Rimskega imperija nemške narodnosti) razglašen s cesarskim
zakonom  za srbohrvaški jezik (po zgledih stališč Jerneja Kopitarja
/1812-1822/, ki je jezik v prevodih oz. ob objavah Vuka Stefanovića
Karadžića  /'Mala prostonarodnja slaveno-serbska pjesnarica' 1814,'
Narodna srbska pjesnarica' 1815, 'Pismenica serbskoga jezika, po
govoru prostoga naroda napisana', 'Srpski rječnik, istolkovan
njemačkim i latinskim riječima', srpske narodne pjesme I/II, I/IV,
I/VI (1814-1866), Sveto pismo - 'Novi zavjet gospoda našega Isusa
Krista' (1815-1854) / njegov južnoslovanski jezik imenoval za jezik
'Srbo - Hrvaškega ljudstva' (Slavische Sprache des Serbo-Chroatishes
Folkes in Serbo-Chroatishe Sprache); v drugi polovici XIX. stoletja
sta mu na Dunaju, na Univerzi in v Parlamentu, pritrdila pravnik Franz
pl. Miklosich in jezikoslovec Vatroslav Jagić; 1892 je izšel v Zagrebu
pravopis (I. Broz, Hrvatski pravopis) (s prispevki, dopolnili in
popravki Broz/Iveković/Boranić, 1870-1955), slovnica (T. Maretić,
Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika,
1899) in slovar (F. Iveković, Rječnik hrvatskoga jezika I/II, 1901);
leta 1919 je avstrijskemu jezikovnemu zakonu sledil tudi sklep o
jeziku nove, prve skupne južnoslovanske triplemenske države,
Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je razglasil  skupni
srbohrvaški /hrvaškosrbski jezik. (Slovenski jezikoslovci so takrat
odločno zavrnili 'Srpsko-Hrvatsko-Slovenački jezik').

Obseg in ravnine tega skupnega HSJ/SHJ je potrdil sporazum oz.
sestanek jugoslovanskih oz. hrvaških in srbskih ter drugih uglednih
jezikoslovcev iz pokrajin tega jezika 1954.l. v Novem Sadu, zavrgel pa
ga je 1992 hrvaški Sabor, najvišja demokratična ustanova hrvaškega
ljudstva: od tedaj uradno veljata izraza hrvaški (hrvatski) j., srbski
(srpski) j.; pojavljajo pa se tudi legitimne, vendar ne povsem
znanstveno utemeljene težnje po bosanskem jeziku (jezik slovanskih
Bosancev) (in po državi Bosni bosenskem j., in po pripadnosti islamski
veroizpovedi bošnjaškem j.), črnogorskem jeziku, hercegovskem jeziku
itd.

Zato je bil Petar II. Petrović Njegoš po svojem rodu, po vsebini
svojega literarnega dela in po črnogorski materinščini ter po svojem
srbskem južnoslovanskem jezikovnem izrazu, 'črnogorski, srbski in
južnoslovanski pesnik' in tak tudi ostane.

v.osolnik