[SlovLit] 50 let slavistike na Univerzi v Tübingenu

[Miran gmail]

Slavisches Seminar na Novofilološki fakulteti Eberhard Karls Univerze
v Tübingenu praznuje letos 50-letnico delovanja. Obeležili smo jo s
popoldansko slovesnostjo v petek, 11. maja, na kateri je imela
otvoritveno besedo direktorica oddelka prof. dr. Schamma Schahadat. V
kratkem pozdravnem nagovoru je poleg študentov prisrčno pozdravila
tudi prisotne goste, med njimi še posebej dekana prof. dr. Jürgena
Leonhardta, profesorje in lektorje, med drugimi nekdanjega dekana in
dolgoletnega predstojnika oddelka, profesorja  za slovansko
jezikoslovje dr. Tilmana Bergerja, profesorja za slovansko filologijo
dr. Dietricha Wörma in Slovencem dobro znanega prof. za
južnoslovansko filologijo dr. Jochena Raeckeja.

Oddelek za slavistiko na Univerzi v Tübingenu je osnoval zdaj že
pokojni prof. dr. Ludvig Müller v študijskem letu 1961/62. Prof.
Schahadat je predstavila spremembe v razvoju humanističnih znanosti,
ki so po prvi svetovni vojni zahodno Evropo pripeljale do
poglobljenega zanimanja za slovanske jezike in književnosti. Misel, da
je treba spoštovati vse slovanske jezike, in ne le velike, kot je npr.
ruski, je ponazorila s citatom slovenskega jezikoslovca Matija Murka,
ki je 1918 zapisal, da izkušnje 1. svetovne vojne poleg spodbujenega
zanimanja za učenje slovanskih jezikov prinašajo tudi spoznanje o
pomembnosti proučevanja in raziskovanja kulturnih in duhovnih vrednot
posameznih slovanskih narodov. Na oddelku je od mogoče študirati poleg
ruščine tudi  poljščino, medtem ko so češčino, srbščino/hrvaščino in
slovenščino uvedli najprej v obliki intenzivnih jezikovnih tečajev, ob
koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa kot
redne študijske programe na slavistiki.

Slavnostni govornik, dolgoletni profesor za slovanske literature na
oddelku Slavisches Seminar in  zdaj na Univerzi v Varšavi delujoči dr.
Rolf-Dieter Kluge je osvetlil dejstvo, da ima ukvarjanje s slovanskimi
narodi in kulturami na Univerzi v Tübingenu precej daljšo tradicijo od
petdesetletnega delovanja oddelka Slavisches Seminar. Na Univerzo je
namreč le 60 let po njeni ustanovitvi (1477) leta 1537 na priporočilo
Philipa Melanchtona in  Martina Luthra iz Wittenberga prišel
južnoslovanski znanstvenik, Hrvat Matija Grbič (Matthias Garbitius
Illyricus), ki bil profesor za klasične jezike in moralno filozofijo.
Bil je trikrat dekan Filozofske fakultete (Artistenfakultät) in je v
Tübingen povabil tudi svojega rojaka, teologa Matija Vlačića, ki je
postal njegov asistent, a je kmalu odšel v Wittenberg, kjer je aktivno
deloval v Luthrovem krogu.

Prof. Kluge se je posebej osredotočil na pomembno vlogo, ki so jo so
imeli Slovenci pri poglabljanju stikov z Univerzo v Tübingenu.
Vzgojitelj vojvode Christopha von Württemberga je bil učeni Michael
Tiffern iz Kranjske, ki je vzdrževal tesne stike s fundacijo Tübingen
(Tübingen Stift). V oporoki ji je zapustil zasebno knjižnico in
premoženje z namenom, da so osnovali dobrodelni sklad za slovenske
študente. Med leti 1550 in 1614 je na Univerzi v Tübingenu študiralo
113 študentov iz Kranjske, 115 študentov iz Štajerske in 69 študentov
iz Koroške in Istre.

Najpomembnejšo vez s slovenščino je v Tübingenu vzpostavil Primož
Trubar, ko je tu natisnil prvo slovensko knjigo. Prof. Kluge je
posebej poudaril, da je bilo to Trubarjevo dejanje možno le v tesnem
sodelovanju z Univerzo v Tübingenu, saj je bil takratni  kancler
Univerze, protestantski cerkveni dostojanstvenik Jakob Andreae,
Trubarjev dober prijatelj in se je vedno živo zanimal za njegovo delo
ter ga podpiral. Ko je Trubar postal župnik v Derendingenu, so
absolventi teološke fakultete Univerze v Tübingenu pri njem opravljali
praktični del študija.

Andreae je v pridigi na Trubarjevem grobu visoko povzdignil avtorja
prve slovenske knjige, predstavil je, kako je osnoval slovenski
knjižni jezik ('Windische Sprach'), kar je bilo veliko delo, saj prej
ni bilo  nobene knjige in nobenega poročila (Register) v slovenskem
jeziku, na katerega bi se lahko naslonil. Posebej je omenil, da je
pomenilo Trubarjevo delo tudi velik zgled za Hrvate in Srbe. Besedilo
pridige Jakoba Andreaea v Tübingenu je bilo prvi avtentičen vir za
Trubarjevo biografijo.

Prof. Kluge je približal tudi dogajanje v 17. stoletju, ko so se
cerkveni zgodovinarji ukvarjali s Trubarjem in slovensko reformacijo,
v 18. stoletju so filologi začeli sistematično opisovati Trubarjeve
protestantske tiske, pri čemer so primerjali južnoslovanske jezike,
posebej posebnosti slovenskega jezika v primerjavi s  hrvaškim oz.
srbskim. Vrh tega prizadevanja je bilo delo kanclerja Univerze,
Christiana Friedericha Schnurrerja, Slawischer Bücherdruck (1799), ki
je vsebovalo tudi prvo objavljeno Trubarjevo biografijo in natančen
opis Ungnadove tiskarne v Urachu ter prvih južnoslovanskih tiskov v
16. stoletju. Schnurrerjevo delo je bilo med slavisti, npr. pri Josefu
Dobrovskemu, zelo cenjeno. Vatroslav Jagič in Matija Murko sta
Schnurrerja celo imenovala slavist iz Tübingena.

Profesorji in študenti na oddelku so bili še posebej veseli čestitke,
ki jim jo je v v imenu Oddelka za slovenistiko na FF v Ljubljani
poslala predstojnica prof. dr. Erika Kržišnik.

Primož Trubar, ki je v tem mesecu praznoval rojstni dan (8./9. junij)
in je bil pokopan na današnji dan, 28. 6. 1586, v Derendingenu, tudi v
sodobnem času trdno povezuje slovenski in nemški kulturni svet.

Iz Tübingena,
Irma Kern