[SlovLit] Pouk slovenščine na dveh ravneh

[Miran gmail]

From: Katja Benevol Gabrijelčič <katja na gabrijelcic.org>
Date: 2010/12/24
Subject: RE: [SlovLit] Pouk slovenščine na dveh ravneh

> Slovenščina na splošni maturi na dveh zahtevnostnih ravneh -
> škoda ali korist (za stroko in širše)?

Glede na to, da v OŠ že nekaj časa poteka pouk slovenščine na treh ravneh,
menim, da bi o izkušnjah kazalo pobarati tudi osnovnošolske učitelje. Na
vrhniški OŠ IC so namreč nivojski pouk slovenskega jezika opustili, ker po
njihovih izkušnjah otoci na najnižjem nivoju v enoviti skupini nimajo vzora,
kaj bi morali znati, na kakšen način itd., zato so vpeljali pouk v manjših
skupinah z mešanimi nivoji. V bistvu so njihove ugotovitve potrdile to, kar
itak vsi vemo - razredi so že v OŠ preveliki, da bi učitelji sploh imeli čas
posvetiti se posameznikom. Ker vedo, da tega časa nimajo, se niti ne
potrudijo, da bi si ga vzeli, saj se zavedajo, da bi si ga na račun
večine/otrok z višjim nivojem znanja.

Sicer pa, glede na to, da se g. Božič omejuje na poučevanje slovenščine na
gimnazijah in ne zadeva strokovnih šol, ali ni mogoče domnevati, da se na
gimnazije vpisujejo otroci, ki v OŠ dosegajo višje nivoje, in bi bilo
potemtakem mogoče zanje zvišati že osnovno raven poučevanja slovenščine?

Lp, Katja Benevol Gabrijelčič

===

od: Sonja Starc <sonja.starc na guest.arnes.si>
datum: 24. december 2010 09:50
zadeva: RE: [SlovLit] Pouk slovenščine na dveh ravneh
	
Razmišljanju Zorana Božiča dodajam, da bi moral gimnazijski pouk slovenščine
dijaku omogočiti trdno osnovo za suvereno rabo slovenščine kot učnega jezika
na univerzitetnih programih. To pomeni, da naj bi bil študent v procesu
študija in kasnejši strokovnjak na nekem področju zmožen soustvarjati
strokovni jezik svoje vede.

Po mojem mnenju je cilj gimnazijskega učenja slovenščine dosežen, če se
maturant, in kasneje študent, zaveda, da se z razvojem teoretičnih spoznanj
razvija, utrjuje in bogati tudi jezik, v našem primeru slovenščino, in če
skladno s tem deluje/bo deloval; da je/bo zmožen suvereno uporabljati
slovenščino na svojem študijskem področju. V takem primeru se ne moremo bati
niti za usodo slovenščine, tudi če taisti študent tu in tam napiše kakšno
seminarsko nalogo v tujem jeziku, študira po tuji literaturi in včasih
posluša tudi kakšnega tujega predavatelja.

Po izkušnjah (morda imam smolo!) je taka zmožnost prisotna pri zelo redkih
študentih.

Ali bi gimnazijski pouk slovenščine na dveh ravneh  (in posledično matura)
pripeljal dijaka, bodočega študenta, do omenjenega cilja? Res ne vem ...
Odvisno bi bilo najbrž od tega, kako zahtevno bi postavili osnovno raven.

Mislim pa, da čas nekako narekuje posodobitev jezikovnega dela UN, da bi
kazalo spremeniti kakšno vsebino jezikovnega pouka (kot predlagajo tudi
podpisniki Izjave o jezikovnem delu učnih načrtov za slovenščino), da bi
morali dijaka učiti bistvenih zakonitosti jezika, ki bi jih sam kritično
prenašal in razširjal na vsakdanje jezikovne pojave in njihove okoliščine.

Lepo pozdravljeni. Srečno.