[SlovLit] Pouk slovenščine na dveh ravneh

[Miran gmail]

From: Zoran ARNES <zoran.bozic na guest.arnes.si>
Date: 2010/12/23
Subject: Pouk slovenščine na dveh ravneh

Slovenščina na splošni maturi na dveh zahtevnostnih ravneh - škoda ali
korist (za stroko in širše)?

V času, ko se pripravlja sprejem Bele knjige, ki bo začrtala razvojne usmeritve
slovenskega šolstva, in ko se s pomočjo sredstev Evropskega socialnega
sklada pod okriljem Ministrstva za šolstvo in Zavoda za šolstvo začenjajo
poskusni projekti za prenovo gimnazijskega programa, je potreben tudi
temeljit razmislek o sedanjem in prihodnjem statusu slovenščine na gimnazijah.
Ena ključnih dilem sta premislek in odločitev o tem, ali je sedanje
stanje, ko se
slovenščina poučuje in ocenjuje na eni sami ravni zahtevnosti, dobro, ali pa bi
ga nemara kazalo spremeniti.

Stanje poldrugo desetletje po uvedbi splošne mature

Od uvedbe splošne mature leta 1995 so trije obvezni predmeti: slovenščina,
matematika in tuji jezik. Matematika in tuji jezik imata pouk na
osnovni in višji
ravni. Višja raven pomeni, da imajo nekateri dijaki pri teh dveh
predmetih več ur
pouka (to pa pomeni več ur tudi za učitelje matematike in tujega jezika),
seznanjajo se z zahtevnejšimi vsebinami (pri tujem jeziku je to npr.
literatura)
in na maturitetnem preizkusu lahko pridobijo do tri dodatne točke. Vse
to seveda
povečuje ugled teh dveh predmetov, predvsem pa dijake že usmerja k izbranemu
študiju in omogoča posamezni stroki, da si že na srednješolski ravni oblikuje
bazo perspektivnejših študentov. Slovenščina, ki ni samo učni predmet, pač pa
razen na šolah narodnih skupnosti tudi učni jezik, ima samo pouk na osnovni
ravni, res pa je, da tudi pri tem predmetu lahko dijaki dobijo dodatne
tri točke na
maturitetnem preizkusu (zato je končni rezultat dijaka, ki je izbral
matematiko in
tuji jezik na višji ravni, lahko skupaj 34 točk).

Začetna utemeljitev pouka slovenščine na eni ravni

Ob uvedbi mature so se pojavljala mnenja, da bi tudi slovenščina kot
obvezni maturitetni predmet in učni jezik zaslužila dve zahtevnostni
ravni pouka, osnovno in višjo, vendar je pri odločanju o tem prevladalo
(čeprav morda manjšinsko?) mnenje, da je slovenščina kot steber
nacionalnosti in  državnosti tako pomembna, da pouk sploh ne more
potekati na osnovni ravni, pač pa samo na višji, za kar se na maturitetnem
preizkusu upravičeno pričakuje in zahteva dodatne točke.

Tragični paradoks začetne utemeljitve

O tem, da je pouk slovenščine za Slovence vitalnega pomena, seveda
ne more biti nikakršnega dvoma, pač pa nasprotniki sedanje ureditve
opozarjamo na to, da dejansko poteka pouk slovenščine na osnovni ravni,
saj je povsem enak za celotno populacijo, zato so dodane tri možne točke
zgolj fiktivni kazalnik višje ravni in izključno zunanja motivacija. To seveda
pomeni, da je slovenščina kot državni in uradni jezik v primerjavi z matematiko
in tujim jezikom v podrejenem položaju, kar je še zlasti usodno v
časih, ko npr.
angleščina izpodriva slovenščino marsikod v javnem življenju in celo
na znanstveni ravni.

Škodljivost sedanjega pouka slovenščine na eni ravni

Zagovorniki obstoječega stanja bi se lahko sklicevali na to, da je slovenščini
namenjenih več ur pouka kot matematiki in prvemu tujemu jeziku. To nedvomno
drži, vendar se je treba zavedati, da pouk slovenščine dejansko vključuje tri
predmetna področja: slovenski jezik, slovensko književnost in svetovno
književnost
(o pomenu temeljne humanistične izobrazbe tudi za naravoslovne znanosti je
povedano dovolj v znamenitem odprtem pismu Gregoryja Petska direktorju univerze
SUNY v Albanyju v ZDA (http://genomebiology.com/2010/11/10/138). Zato pouk
slovenščine ni v nikakršni prednosti, nasprotno, zaradi samo ene zahtevnostne
ravni so prikrajšani radovednejši in sposobnejši dijaki, so
prikrajšani bolj ustvarjalni
učitelji, je prikrajšana slovenistična stroka na univerzitetni ravni
in, ne nazadnje,
je posredno ogrožen položaj slovenščine kot državnega in uradnega jezika.

Prednosti pouka slovenščine na dveh zahtevnostnih ravneh

Glede na to, da se z Belo knjigo pripravljajo temeljitejše in dolgoročnejše
spremembe šolskega sistema, je skrajni čas, da se v stroki opredelimo do
ustreznosti ali neustreznosti sedanjega stanja. Prepričan sem, da z uvedbo
višje zahtevnostne ravni pri pouku slovenščine na gimnazijah lahko samo
pridobimo (vprašanje ustreznega točkovanja je bolj tehnične narave, predvsem
pa napovedano zmanjšanje obsega eksternosti ocenjevanja zahteva ponovno
uvedbo sprejemnih izpitov na visokošolskih študijskih programih, torej točkovna
motivacija na maturi sploh odpade). Najprej pridobijo tisti dijaki, ki
bi radi razširili
in poglobili spoznavanje slovenskega jezika, slovenske književnosti in svetovne
književnosti, saj dodatne ure slovenščine z majhno skupino omogočajo uporabo
dosti bolj dejavnih, celo raziskovalnih učnovzgojnih metod. Za tem pridobijo
učitelji slovenščine, pa ne samo zaradi dodatnih zaposlitvenih ur, pač
pa predvsem
zaradi večjega ugleda predmeta in večje ustvarjalnosti na višji ravni.
Na koncu sta
dve zahtevnostni ravni priložnost in izziv za univerzitetno
slovenistično stroko, saj
lahko visokošolski učitelji v neposredni povezavi z učitelji
slovenščine na gimnazijah
vplivajo na oblikovanje ustreznega znanstvenega in pedagoškega naraščaja.

Zoran Božič