[SlovLit] Stvarnost in njena literarna podoba

[MHladnik, arnes]

Subject: RE: [SlovLit] Stvarnost in njena literarna podoba
Date: Fri, 5 Nov 2010 11:21:21 +0100
From: "Marko Juvan" <marko.juvan na guest.arnes.si>

Alešev komentar "strmolske afere" Jančarja, na katero je opozorila Minka
Cvetek, se je -- po ironiziranju zaslepljenih literaturologov, pisateljev in
kritikov, ki naj bi z napačnimi argumenti branili Smolnikarjevo -- končal
takole: "Smo pred dilemo: ali je vsa literatura fikcija in je Jančar,
Leiler, Cvetek idr. ne znajo brati (še v zadnji številki Jezika in slovstva
je rečeno, da v primeru Vojnović policija očitno ne pozna fikcijske narave
literature) ali pa ni vse fikcija in je pisatelje treba braniti z drugimi
argumenti."

Prav na tej tezi sem sam že kar oddaljenega leta 2003 zgradil svojo
argumentacijo pri komentarju "primera Pikalo", kjer sem "dekonstruiral" mejo
med faktičnim in fikcijskim in tematiziral referenčnost lastnih imen v
fikcijskih tekstih, kakor tudi resničnostno vrednost trditev v fikcijskih
žanrih (gl. Fikcija in zakoni (Komentarji k primeru Pikalo). Primer.
književ., junij 2003, letn. 26, št. 1, str. 1-20). K tistim tezam, ki jih
zdaj ne bi pogreval, bi v tem konkretnem primeru navrgel samo še eno
opažanje. Jančarjev roman, pa naj ga opredelimo kot fikcijskega,
nefikcijskega, psevodofikcijskega ali kaj vmes, se s svojimi osebami,
dogodki in kraji ne nanaša neposredno na golo, nejezikovno resnično
resničnost, ampak na neki drugi tekst, na resničnost spominske pripovedi
Vilme Mlakar, kot jo je -- če sem prav razumel -- ubesedila Minka Cvetek (za
domnevnega postmodernista je presenetljivo, da to navezavo menda taji).

Jančarjeva literarna reprezentacija je torej medbesedilna in se navezuje na
neliterarno ali polliterarno naracijo, ki je že sama vsaj drugostopenjska:
izhaja najbrž iz ustne pripovedi nekdanje strmolske služkinje Vilme Mlakar.
V vsako pripoved in vsak spomin, ki sta sama na sebi nekaj resničnega in
obenem nujna sestavina resničnosti, v kateri zgodovinsko bivamo, pa je prav
tako nujno zajeta prvina fikcionaliziranja: tisto, o čemer govorimo ali
česar se spominjamo, je odsotno, izgubljeno, zato si je to treba vedno znova
zamišljati; zaradi delovanja nezavednega in drugih psihičnih mehanizmov pa
se v naše spominske in avtobiografske pripovedi (tudi če jih govorimo z
notranjim jezikom sami sebi) vpletajo izmišljije, fabrikati -- torej
fikcije. Te imamo ali ponujamo drugim za reprezentacije naše dejanske,
zunajjezikovne preteklosti. Ampak več o tem se da hitro najti v teorijah
avtobiografije in življenjskih pripovedi, o čemer je bilo pri nas v zadnjem
času nabrizganega že precej tiskalniškega črnila. S tem v zvezi se obeta
zanimivo branje tudi v novi knjigi Ivana Verča (Razumevanje jezikov
književnosti), ki vsak hip izide pri Studia litteraria (žal ne v spletno
dostopni obliki).

S svojim posegom sem hotel opozoriti, da se meja med fiktivnim in
nefiktivnim ne postavlja na mejo med literarnim in neliterarnim.
Marko

===

Seznam: SlovLit na ijs.si
Od: ana.bogataj na gmail.com
Zadeva: RE: [SlovLit] Stvarnost in njena literarna podoba

http://www.glej.si/2010/11/v-imenu-ljudstva/ -- Prav na to temo
trenutno v Gleju: predstava V imenu ljudstva! Danes po predstavi sledi
še okrogla miza z naslovom Med umetnostjo in cenzuro.