[SlovLit] Naš jezik je velik

[Miran Hladnik, Siol]

From: "rozman andrej" <roza na roza.si>
To: <slovlit-bounces na ijs.si>
Sent: Sunday, March 21, 2010 4:33 PM
Subject: naš jezik je velik

Spoštovani!
V sredo bo v KUD France Prešeren drugo zaničniško srečanje, o katerem 
lahko več preberete na naslovu http://www.roza.si/urgenca/index.html, tu 
pa vam pošiljam razmišljanje o našem jeziku, ki mi ga je poslal mula Jože.

Naš jezik je velik!

k1guru Roza

---

Slovenski jezik je velik
 
V odgovoru na Rozino poslanico pozno poleti lanskega leta sem predlagal, naj za0niki 
v propagandi za našo stvar trdno stojimo na stališču, da je naš jezik velik. Da nam ne bo 
prišlo vedno prav izhajati iz podmene, da je majhen. V pripravi na naš pomladni shod me 
je naš prerok in k1guru zadolžil, da svoj zadržek razmotrim, pojasnim in razvijem v za0 
uporabno dogmo. Dogmo bi izrazil nekako takole: »Slovenski jezik je velik in vsakdo, ki 
ga širi – opomba: kajpak tudi daljša, viša in poglablja – je njegov prerok.« Sori, Roza! V 
prvi različici je stalo, da je njegov prerok Roza, kar je očitno res, ampak velik jezik potrebuje 
veliko prerokov, kajne, in ni zadosti samo k1guru Roza.

Roza je v poslanici navedel kot argument, zakaj bi se morala Slovenija zavzemati za varstvo 
majhnih in ogroženih jezikov v skladu z UNESCOm tudi to, da je v EU »najmanjša z jezikom 
opredeljena nacionalna država«. Ne vem natančno, kako sta opredeljeni Estonija in Malta, 
a nedvomno govori v Estoniji manj ljudi  estonsko in na Malti manj malteško, kakor v Sloveniji 
slovensko. Ne glede na to velja Rozina ugotovitev, da je število govorcev teh treh jezikov na 
njihovem ozemlju majhno v primerjavi npr. z angleščino, nemščino, francoščino ali španščino 
in da to ogroža vsaj kvaliteto obstoja teh jezikov, če že ne obstoja samega.

Stališče, da je naš jezik majhen, torej dejansko izraža le dejstvo, da v njem govori in piše 
sorazmerno manj govorcev in pisk. Stališče, da je slovenščina velika, pa je prepričanje, ki se 
zanaša na kakovost, ne na preštevanje govork ali piscev.

Svoje prepričanje ponujam v podlago skupni dogmi za0nikov. Moj prvi argument je kot dokaz 
sicer za0, saj je povsem oseben. Pa vendar! Ne maram jamrarij, kako smo majhni, posejanih 
po vsej slovenski literarni, kulturni in politični zgodovini. Ne prenesem jih, ker so večinoma samo 
izgovor za to, da jamrači ne mignejo s prstom. Rozina ugotovitev ni te vrste, saj je zanj zavest o 
majhnosti spodbuda k dejavnosti. Vseeno pa se mi zdi bolje, če se na majhnost ne sklicujemo, 
ker s tem pritegujemo jamrače in ponavljamo šentflorjanski vzorec.

Zato prehajam k resnejši obliki prepričevanja, da je slovenski jezik velik.  Velik je po kakovosti: 
v njem je mogoče zapisati vse, kar si zaželimo napisati. V njem se pogovarjamo o vsem, o 
čemer se odločimo pogovarjati. Prepuščam drugim, ali so kakšni fini občutki, ki se jih da 
izraziti v slovenščini, ne pa, denimo, v angleščini ali albanščini. Ne pišem o enkratnosti 
jezikov. Pišem o tem, da nam ni treba preiti v angleščino, pa naj teče beseda o psihoanalizi, 
o genetiki ali o poeziji. Pišem o tem, da ne matematiku, ne biologinji, če sta Slovenec in 
Slovenka, ni treba misliti v drugem jeziku, ampak lahko mislita v maternem. Od koder sledi, 
da za svoj jezik zahtevamo samo, da se mu omogoči, da izrazi vso veličino, kar je premore!

Pazimo! Tik pod površino so nevarne čeri. Izognimo se jim! Ni na vseh področjih sodobne 
znanstvene in tehnične vednosti res, da se lahko vrhunski strokovnjaki razumljivo pogovarjajo 
o najbolj svežih problemih svoje vede v maternem jeziku. Kaj, če je en sam Slovenec strokovnjak 
za nekaj, pa še ta dela v ZDA? Del odgovora je, da terminološka anglizacija prizadeva vse 
druge jezike in mnogi med njimi, ki jih v vsakdanjem življenju govori bistveno več ljudi kakor 
slovenščino, so veliko bolj od slovenščine podlegli temu, da ne razvijajo vrhunskih izvedenskih 
plasti lastnega jezika. Tako se dogaja v mnogih azijskih in afriških državah, kjer je tako rekoč 
vsa znanstvena in tehnična kultura od univerzitetne ali celo srednješolske ravni navzgor 
poangležena ali, bolje, amerikanizirana.

Pogoj, da jezik ostane in postane velik, je, da izvedenske plasti jezika ne ostanejo v ozkem 
krogu takih, ki se skoraj izključno sporazumevajo s kolegicami in kolegi po svetu in v angleščini, 
ampak se nenehno kakor v valovih širijo prek medijev na nestrokovnjake – predvsem na 
intelektualce, ki delajo v drugih življenjskih okoljih, torej z znanstvenikov na kulturnike in šolnike, 
z umetnikov na tehnike, zdravnike in druge. Ko enkrat zaživijo nove vsebine in nove besede v 
sporazumevanju med izobraženci ne glede na »stroko«, jim je tako rekoč zagotovljeno tudi 
pronicanje v plasti vsakdanjega življenja.

Zato je bila in je samomorilska dolgoletna politika podpore slovenskim zamejcem in zdomcem, 
ki (je) goji(la) skoraj izključno intimno mrmranje in žebranje ter žalostno hrepeneče popevanje 
po domačnostnih zavetjih in zakotjih, vsakdanje življenje in boj za preživetje in obstanek v družbi 
pa prepušča(la) sporazumevanju v večinskih, uradnih, »večjih« jezikih … Kdo je že kdaj priredil 
spletne strani bodisi zamejcev, bodisi zanje zadolženih organizacij, tako, da bi lahko »tam čez« 
v hipu dostopili v slovenščini do Roze, Slona & Sadeža, Katalene, Saša Hribarja, predstav SMG, 
Vojnovića, Makarovičeve, Žižka?

Slovenski jezik je velik, ker se v njem lahko sporazumevamo o vseh razsežnostih sodobnega 
sveta in ker ima dovolj govorcev in pisk, ki imajo kaj povedati tudi svetu, ki ne razume slovensko. 
Podpora 0ti stopnji davka na knjigo je podpora – zdaj bom spregovoril v teoretščini, oprostite, 
ampak izjemoma se mi to zdi nujno – temeljnim pogojem produkcije in reprodukcije slovenskega 
jezika, slovenske kulture in slovenske družbe.
 
V Ljubljani, 21.3. 2010                                                                     Jože Vogrinc
 
P. S. Reprodukcija pričujočega besedila je dovoljena samo s privolitvijo pisca. Morebitni honorarji 
bodo šli kajpak v sklad za 0.