[SlovLit] Re: Zakon o javni rabi slovenščine - ali nepismenost nadebudne nove generacije

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Irena Blazinšek" <irena_blazinsek na hotmail.com>
To: <slovlit na ijs.si>
Sent: Wednesday, February 17, 2010 4:17 PM
Subject: Re: Zakon o javni rabi slovenščine - ali nepismenost nadebudne nove generacije

Oh, oh, tole pa zgleda vroča tema... in kot predstavnik te "twitterske" generacije - ali pa 
tudi ne - bom povedala tudi jaz še nekaj vrstic o tej naši mladini. 

Ja, žal je tako, internet mlade poneumlja ravno toliko, če ne še celo več, kot jim daje 
priložnosti za učenje in spoznavanje novih stvari. Tudi sama sem presenečena - še 
pred enim letom smo si izmenjali številke mobi telefonov, in ko sem klicala eno izmed 
svojih kolegic, to leto -  sem bila zelo presenečena, ko je odgovoril telefonski predal. 
Zdaj je že tretji ali četrti dan,  kolegica pa se še ni oglasila... sama pa je tudi nimam 
namena iskati preko twitterja. 

Sama ne spremljam toliko, kaj se dogaja v srednjih šolah, lahko pa povem za študente - 
twitter in facebook, poleg raznih igric s streljanjem - diplomatsko imenovanih "taktične" 
igrice - in deloma MSN programov (poštni predal, klepetalnica), so skorajda obvezen 
del opreme tako šolskih kot tudi domačih računalnikov, vsebina odvisna od spola osebka, 
ki je na dotičnem računalniku.

Kar se mene tiče, sem eden redkih osebkov, ki pač nimajo ne twitterja in ne facebooka - 
ne ker ju ne bi znala upravljati, temveč ker sem še vedno velika ljubiteljica dobre knjige, 
čeprav moram priznati, da so me elektronski mediji zasvojili predvsem s stališča, koliko 
lahko prebereš.  Res je, mladi večimona uporabljajo twitter in facebook, vendar to ni edina 
raba računalnikov - na internetnih straneh se najde tudi precej poezije in proze, če je veš, 
kje in kaj iskati. Zdaj berem pesmi pesnika Swinburna, ki jih v papirnati izdaji v slovenščini 
ali angleščini v naši knjižnici ni. In uživam...

Sam gimnazijski program na žalost zahteva učenje in reiteriranje točno določenih podatkov. 
In seveda, za vsako novo generacijo to pomeni ekscentričen način mučenja, ki ga pač morajo 
prenesti, da  pridejo do mature. In ko je treba pisati, jim ni ravno v tolažbo misel, da bodo 
naslednje generacije morale skozi podoben postopek dokazovanja znanja. 

To še ne pomeni, da ne znajo (na)pisati dobre zgodbe, eseja ali podobnega, problem je 
v interesu.  Hočeš nočeš, pisne naloge so vedno obligatorno predpisane - kako in kaj 
nekaj napisati, razložiti....  Še vedno se spomnem mojega prvega eseja.  Ko sem ga 
oddala, sem bila prav ponosna, ker sem mislila, da bo eden najboljših v razredu - in z 
razlogom, ker je bila moja močna plat ravno pisanje. Tako da si zamislite šok, ko sem 
dobila esej nazaj ocenjen z dvojko,in profesoričinim komentarjem - "Ti si napisala prosti 
spis, ne pa esej!"  Užaljena sem bila še kakšen mesec ali dva, vendar pravila so pravila... 
in sem se pač morala naučiti pisati esej kot se šika - uvod, jedro, zaključek, in še vse, 
kar pač spada k pisanju eseja.  Presenečena sem, da nikdar v gimnazijskih letih nisem 
zasledila vprašanja, zakaj naj bi mi bila neka knjiga ali lik všeč. Bila so zahtevana 
uniformirana vprašanja - komu je Prešeren posvetil Sonetni venec, dogajalni čas in 
prostor Menueta za kitaro na petindvajset strelov, glavne  osebe v tragediji "Antigona", 
razloži zakaj je nekdo protagonist ali antagonist (seveda v okviru profesorjeve/profesoričine 
razlage)... tako da sem bila najbolj vesela, ko sem prišla na Filozofsko fakulteto in odkrila 
da se lahko o teh stvareh (končno!) debatira. 

Sama sem knjige vedno dojemala kot nekaj več kot le suhoparne skupke podatkov, in so 
zame še vedno prijatelji in razvedrilo na stezi znanja.  In če smo že pri tem, to me je spomilo 
na rek. "V iskanju cilja pozabimo na pot. Ko prispemo na cilj, uvidimo, da je sama pot cilj, 
in ne tisti kraj, ki je na koncu poti."

Žal je v gimnaziji tako, da se prevečkrat zamenari pot - predstavitev literature v iskanju cilja - 
pozitivne končne ocene. Tukaj ni toliko krivda samo na strani profesorjev, kot tudi dijakov.  
Profesorji lahko ponujajo znanje, vendar so v načinu, kaj in koliko lahko ponudijo, omejeni 
s študijskim programom in številom ur. Dijaki pa največkrat niso pretirano zainteresirani 
za debele bukve, če lahko v uri in pol iz istoimenskega filma izvedo vse, kar je pisatelj 
napisal v knjigi... no, skoraj.  

"Vlivanje" podatkov v mlade nadebudne glave pomeni tudi zaviranje samostojnega mišljenja. 
Predmeti, kot je matematika,  zahtevajo od človeka, da osnove, ki se jih nauči, uporabi na 
podobnih primerih, in pozneje na višjem nivoju, podobno je s tujimi jeziki.  Žal pa slovenščina, 
zgodovina in večina ostalih družboslovnih predmetov, z redko svetlo izjemo ali dvema,  zahteva 
le "pljuvanje" pravilnih podatkov na papir ali v zrak. To govorim zdaj za gimnazijo - resda 
gimnazija da široko izobrazbo, ki pa ni vedno tudi praktično usmerjena, kar posledično 
povzroči pomanjkanje interesa.  Zakaj ima dijak, recimo mu Simon, odlične ocene pri angleščini, 
in naravoslovnih predmetih, pri družboslovnih pa "izdeluje" s trojkami, in recimo pri psihologiji 
z dvojkami? Če bi ga vprašali, bi ta naš dijak odgovoril, da ima prijatelja v Kanadi, kamor 
namerava iti za poletne počitnice, zainteresiran je za astromonijo in fiziko, in premišljuje, da 
bi se vpisal na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani, pozneje pa bi želel iti študirat v 
tujino. Biologija ga ne zanima, psihologija še manj, in ta dva predmeta se našemu fiktivnemu 
dijaku zdita "brezveze". Kaj mu bosta koristila na fakulteti, kjer teh dveh predmetov praktično ni? 
Odgovor: Nič. 

Lahko, da se Simonovi interesi pozneje še spremenijo, in bo kdaj v času svojega življenja 
posegel po knjigi o psihologiji - če ne zaradi drugega, ker ne mara izgubiti debate z Marijo. 
Kar pa profesorji lahko storimo, namesto da obupavamo nad bolečo nezainteresiranostjo 
našega Simona drugega, ker je pač odgovoril na vprašanje drugače, kot smo mi? 

Profesorji smo tisti, ki podajamo mladim orodje, ki ga bodo potrebovali v prihodnosti. Od 
nas je tudi odvisno, če bodo po tem orodju radi posegali, ali pa ga bodo zabrisali v metaforičen 
koš pozabe. Predmete, ki jih predavamo, lahko naredimo zanimive in polne življenja, dijakom 
damo misliti, in jih posledično zainteresiramo. Lahko pa dijake obravnavamo kot stroje in jih 
"šopamo" s podatki, ki jih bodo pozabili že naslednjo uro, in jih bodo panično iskali v zvezkih 
na dan izpita.  

Odločitev je naša.  In če smo že pri tem, eden izmed pisateljev je v zgodbi uporabil rek: "There's 
no bad students; only poor teachers."  (Ne obstajajo slabi študentje, obstajajo le slabi učitelji.)  
Ne glede na vse, učitelji in profesorji smo na koncu odgovorni na kakšen način bomo podajali snov. 

In ni to ironično, da je bil rek uporabljen v zgodbi, ki jo je zapisala oseba, ki bi jo v vsakdanjem 
življenju najverjetneje označili za "nepismenega" dijaka?
(PS: Ker je zgodba fiktivna, in zapisana v angleščini pod psevdonimom, avtorja ne navajam.)