[SlovLit] Zakon o javni rabi slovenščine

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Alenka Hladnik" <alenka.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, February 16, 2010 10:16 AM
Subject: Re: [SlovLit] LK -- RE: Zakon o javni rabi slovenščine 

Joj, joj, joj, koliko neprikritega žolča (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2010/003256.html
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2010/003270.html 
http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2010/003272.html).

Moja stara starša sta štela po hrvaško zaradi bližine meje: dvejst ena, 
dvejst dva. V njuni govorici je mrgolelo šporhatov, širhaklov, 
fruštikov, šroufcigerov, pouštrof, kovtrof, šefark, ligeštulov ... pa 
duršlag, roufnik, borvinta, čavl, šrouf, špegl, gejnk, štounf, šolunga, 
šranga, lim, pleh, pleh muzika, vaservaga, rolcange, štala, štant, 
štacuna, štrikat, šuštar, proba ... V naši otroški tudi. Učitelj 
tehničnega pouka jih je izkoreninjal s kaznijo, vsak nemški izraz je bil 
vreden pet aluminijastih dinarjev. Za nemškimi so prišli na vrsto 
lokalnejši vplivi: kao, valjda, smatrati ... Zdaj so jih nadomestili 
angleški. Če bodo zastavo napredka prevzeli Kitajci, bomo imeli pa 
kitajske izraze. Pa kaj. Normalno stanje stvari. Vedno je bilo tako in 
vedno bo.

Pred leti sem se znašla med izseljenci v Kanadi, kamor so odšli 
desetletje po drugi vojni. He, to je bilo najbolj neverjetno jezikovno 
doživetje mojega življenja: "Fčerej sm ji fonala. Ja sm bl surprajz. Mi 
tukej prodavamo tikets. Je karo bekala. Kej, ti si  negova vnukina? 
Jože, kej se spomneš, da nam je ondej po vojni nen stari ate pod bildal 
..." Angleške besede so postale del njihove govorice in so se obnašale 
kot slovenske, a še najlepše in najbolj zabavno je bilo slišati njihovo 
narečno izgovorjavo: fonal, bekal enako kot pri 'ja sm bl', ki so jo 
prinesli s sabo. S tem primerom želim samo poudariti, da imamo premalo 
zaupanja v naš jezik, je veliko močnješi, kakor se nam zdi.

Veliko bolj kot vpliv angleščine me skrbi nepismenost šolajočih se 
gimnazijcev (profesorji slovenščine nimajo čisto nobene zasluge zanjo). 
"Online generacije dvovrstičnikov", na twiterju zadostuje tudi pol 
vrstice teksta, ne vidijo več nobenega smisla v branju daljših, kaj šele 
zapletenejših besedil, a še veliko manj cenijo pisanje. Le kaj jim bo to 
nekoristno mučenje, oni se sporazumevajo s sliko in s 100 besedami, 
napisanimi, kakor se jim zazdi.  "Branje, pisanje ... ma, kar  neki, kdo 
bo pa to rabu!" Kakor pravi dr. Miha Kovač, branje in pisanje bosta spet 
postala stvar ozkih elit.

Alenka Hladnik