[SlovLit] Slovenščina na mednarodnih znanstvenih konferencah v Sloveniji

[Janja Soroszy]

Spoštovani SlovLitovljani!

Petru Jurgcu in vsem, ki si nadvse prizadevajo za visoko zvrst (angleščina)
nasproti nizki zvrsti (slovenščina) v javni rabi, v branje ponujam članek
Draga Jančarja (Sobotna priloga, 19.05.2007).

Lep pozdrav,
Janja Soroszy



 >Saj znamo vsi angleško, a ne?<

Znanka, ki se poklicno ukvarja
s kulturo, mi je pripovedovala, kaj se je pred časom zgodilo na neki
tiskovni konferenci v ugledni ustanovi sredi Ljubljane. Predstavnica ugledne
ustanove, ki je gostila uglednega gosta iz tujine, je takoj po uvodnih
besedah besedah rekla: >Saj znamo vsi angleško, a ne?< Nekateri od navzočih
so pokimali, drugi so gledali predse. Čisto mogoče, da kdo v tisti dvorani
ni znal angleško, prav verjetno pa je, da je kdo angleščino obvladal slabo
in si je potihem želel, da bi mu besede uglednega gosta prevajali. Toda kdo
bi si takrat upal dvigniti roko in izjaviti pred celim razredom: >Jaz ne
znam!< To bi se slišalo enako, kakor da bi rekel: >Jaz, butec, leta 2007 v
Sloveniji in Evropi ne razumem angleščine, sram me je, ker sem tak rovtar.
Lepo prosim, prevajajte samo zame, jezikovno in umsko zaostalega človeka.<
Ker tega nihče ni izjavil, ker niti odkimal ni nihče, se je potem tiskovna
konferenca sredi Ljubljane nadaljevala v angleščini. Sam ne hodim na
tiskovne konference uglednih gostov iz tujine, zato sem bil presenečen, ko
mi je znanka povedala, da je to pravzaprav v Sloveniji že kar reden pojav.
Voditelj tiskovne konference ali kakšnega drugega javnega dogodka, na
katerem nastopijo tujci, se uvodoma zavaruje pred zakonom o slovenščini v
javni rabi z vprašanjem, ali kdo potrebuje prevajanje. Razen enkrat se po
njeni vednosti še nikoli ni zgodilo, da bi ga kdo tudi zahteval. Takrat,
enkrat samkrat, že pred leti, ga je zahtevala prav ona. Rekla je, da se ji
je vse skupaj zazdelo že preneumno, pa tudi sicer, a ne, je tu slovenščina
uradni jezik. In res so jo vsi pogledali kot najbolj neumnega sošolca.
Organizatorji so se nekaj časa spogledovali, potem je nekdo med njimi le
začel z opazno nejevoljo prevajati. Precej slabo, je ugotovila moja znanka,
ki je po izobrazbi - profesorica angleščine.
V svoji še kar raznovrstni zgodovini javnih posegov se nikoli nisem
udeleževal črkarskih pravd ali bojev za slovenščino v javni rabi. Prvih
zato, ker se črkarjev bojim ko hudič križa in vem, da so ti zaradi
sklonskega obrazila ali vejice pripravljeni sneti skalp z glave, zaradi
tujk, ki pačijo slovenščino, pa so se sploh pripravljeni bojevati do
poslednjega Slovenca. Prepiri okrog slovenščine v javnosti so se mi po
večini zdeli nekako drobnjakarski: problem tujih blagovnih znamk, butastih
domačih iznajdb za podjetja z angleškimi imeni, kretensko prevedenih navodil
za uporabo tehničnih izdelkov ali jezikovno popačenih reklamnih tiskov. Tudi
najnovejši hrup, ki se je dvignil zaradi dveh vrstic v nekem obsežnem
vladnem dokumentu o jezikovni politiki, vrstic o poskusnem sinhroniziranju
filmov za odrasle, se mi ne zdi zelo produktiven. Da ne bo nesporazuma: meni
se zdi podnaslavljanje boljša rešitev od sinhronizacij, kakršne lahko slišiš
pogosto v Nemčiji, Franciji, na Madžarskem ali Češkem, tudi boljša od
poljske ali ruske prakse, kjer pripovedovalec bere dialoge, nekje v ozadje
pa je potisnjen osnovni zvok govorcev in celotnega filma. Čudim se le, da se
ob problemu sinhronizacij nihče ni spotaknil ob filmih, zlasti risankah za
otroke, ki v veliki večini niso sinhronizirane v slovenščino, ampak v
polglasniško ljubljanščino, v kateri se tudi sicer odvija večina mladinskih
in zabavnih oddaj na naših televizijah. Junaki, ki vlečejo po dolenjsko,
primorsko ali štajersko, so tu kvečjemu zato, da psihološko obarvajo kakšno
vaško nerodo ali šaljivca.
Kljub temu, da torej v tovrstnih debatah nisem želel sodelovati, med drugim
tudi zato, ker množice debaterjev ob njih nikoli ni zmanjkalo, sem na
prigovarjanje Toneta Pavčka privolil v sodelovanje pri posvetu o slovenščini
na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Nič posebnega nisem povedal.
Zato pa sem - tisti čas, ko sem bil v dvorani - marsikaj posebnega slišal.
Večina del članov SAZU, zlasti naravoslovnih smeri, je napisanih in
objavljenih v angleščini, tudi nekateri tiski, ki jih objavlja SAZU. In če
je to še razumljivo zaradi ažurnosti globalne znanstvene komunikacije, je
treba vedeti tudi tole: na vrsti fakultet v Sloveniji potekajo predavanja
tujih profesorjev izključno v angleščini. Od visoke znanosti se uporaba
angleščine preko univerz pomika tudi v srednje in celo osnovne šole, kjer
učitelji radi javno pokažejo tuje jezikovno znanje svojih učencev na javnih
prireditvah. Ponekod se dijaki pogovarjajo med seboj v angleščini, učitelji
pa to spodbujajo, ker to >krepi njihovo znanje tujega jezika<. Da ob tem,
kot lahko slišimo na vsakem koraku, krepava znanje domačega jezika, jih ne
zanima.
Dogaja se podoben proces, kakršen se je začel pred leti na Nizozemskem, kjer
se je nizozemščina pomaknila v književnost in zasebno rabo, posli in vse
bolj tudi učenje pa se dogajajo v angleščini. Proces, ki so ga začutili na
Švedskem in so se mu, kot je bilo rečeno na posvetu, začeli z jezikovno
politiko odločno upirati. Za podobne debate sem slišal v Franciji in
Nemčiji. Pomislil sem, da Kunderova misel izpred kakšnih dvajsetih let, ki
nas opominja, da angleška himna poje o Bogu in večnosti, že poljska pa se
začne z verzi: Poljska še ni izginila ., postaja šele danes zares aktualna.
In Poljakov je skoraj petdeset milijonov.
Nobenih težav nimam z dejstvom, da postaja angleščina evropska in svetovna
lingua franca. Nekoč je bila to latinščina, visoki jezik humanistike in
instrument za sporazumevanje učenih. Ne morem pa se sprijazniti z mislijo,
da na tiskovni konferenci sredi Ljubljane nekdo s samoumevno aroganco
problem slovenščine - in svoje lenobe - odpravi s stavkom: Saj znamo vsi
angleško, a ne? Ne morem privoliti niti v samoumevnost trditve, da bi moral
osemnajstletni študent poslušati na slovenski univerzi predavanja v tujem
jeziku, brati skripte ali učbenike v tujem jeziku. Bosta, navsezadnje, tudi
francoščina in nemščina postala v Sloveniji eksota?
Verjamem, da je mnogo Slovencev, ki se bi jim zdelo pametno, ko bi se proces
vsesplošne uveljavitve angleščine na vseh ravneh čim prej začel in zato tudi
čim prej zaključil. Za razliko od Francozov ali Švedov bo stvar toliko
lažja, kolikor manj nas je. Vendar bi tistim, ki razmišljajo v tej smeri, to
odsvetoval. Najprej zato, ker se v takih procesih zmeraj pojavi kakšen Tone
Pavček. In začne s svečanim glasom razlagati kakor nekoč Oton Župančič o
lepotah slovenščine ter tako človeku, ki bi se je rad čim prej otresel,
greniti življenje. Tudi z lipicanci, ki bodo kakor v Kocbekovi pesmi
poslednji govorili slovensko. In Koseskim: kdor ponižuje se sam / podlaga je
tujčevi peti. A s tem bi se še dalo opraviti, uspešne asimilacije na
slovenskih jezikovnih obrobjih kažejo, da je večina, po krajšem ali daljšem
odporu, na koncu pred kulturno identiteto in dostojanstvom dala prednost
pragmatizmu in je prevzela jezik večin. Toda to nikoli ni šlo brez hujših
individualnih frustracij, kulturnih pohab in celo globokih družinskih
sporov. Kdor ne verjame, naj vpraša kakšnega koroškega Slovenca ali
Vindišarja. Opozoriti bi jih bilo treba pred tem, da smo brez kulturne, se
pravi tudi jezikovne identitete samo še neka upravna enota, ne pa nacija. V
trenutku, ko se jezik iz nacionalnega premakne v manjšinskega, četudi
znotraj svoje nacije, to potegne za sabo socialne pretrese. Bralec mi lahko
verjame na besedo: poznam problem Ircev in irščine, Kataloncev in
katalonščine, Okcitancev, Bretoncev in Furlanov, ki si vsi po vrsti
prizadevajo, tudi z mnogimi administrativnimi ukrepi, da bi prišli vsaj v
približno tako dober položaj, kot ga imajo danes Slovenci s slovenščino.
Če tega ne bomo razumeli, nam ne bodo pomagali nobeni zakoni in nobeno
samozadovoljstvo s tem, da lahko naši evropski poslanci govorijo v evropskem
parlamentu v slovenščini. Resnično: ne bi rad dočakal časa, ko bom na
tiskovni konferenci ob izidu kakšne moje knjige moral slišati stavek: >Saj
znamo vsi slovensko, a ne?< Ker se bo že vedelo, da vsi pa ne znamo več. In
bo to začetek nečesa, kar se bo končalo tako, da ne tega ne onega prvega
vprašanja ne bo treba več postavljati. .
Drago Jančar