[SlovLit] Izumiranje znanstvene slovenščine

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Kalin-Golob, Monika" <Monika.Kalin-Golob na fdv.uni-lj.si>
Sent: Tuesday, May 12, 2009 11:19 AM
Subject: RE: [SlovLit] Izumiranje znanstvene slovenščine

S kolegom Stabejem sva pred razpravo o merilih poslala pismo na to temo, opozarjala 
sem dekane na različnih srečanjih, a mislim, da brez uspeha. Pripenjam pismo.

Monika Kalin Golob

----

Ljubljana, 3. 10. 2007

Spoštovani gospod predsednik habilitacijske komisije!
 
V preteklem in letošnjem letu smo ob vprašanjih mednarodne izmenjave na UL govorili 
tudi o vprašanjih jezika slovenske znanosti in univerze: najprej junija 2006, ko sva s 
kolegom Markom Stabejem naslovila listo odprtih vprašanj slovenski javnosti in univerzi, 
nato s kolegico Vidovič Muha na Radiu Slovenija (oddaja Intelekta, julij 2006) in skupaj z 
Univerzo v Ljubljani na posvetu o jeziku znanosti in visokega šolstva (8. 12. 2006, Teden 
ljubljanske univerze).  Na podlagi teh razprav sva s kolegom Stabejem 17. 4.  2007 na 
rektoratu prorektorici Julijani Kristl in prorektorju Ivanu Svetliku predstavila izhodišča 
za operativno razpravo o jezikovnih vprašanjih na Univerzi v Ljubljani. Eden izmed sklepov 
tega srečanja je bil, da se o mnenju razpravljalcev seznani tudi habilitacijska komisija UL. 
 
Zavedajoč se, da na Univerzi potekajo razprave o dopolnitvah oz. spremembah habilitacijskih 
meril, prosiva, da ob njih upoštevate tudi mnenja, ki so bila izoblikovana v omenjenih razpravah. 
 
Temeljno izhodišče za posvete o znanstveni in visokošolski vlogi slovenskega jezika je bila 
domneva, da Univerza v Ljubljani želi ohraniti in nadalje razvijati slovenščino kot znanstveni 
in učni jezik visokošolskega izobraževanja, hkrati pa si želi zagotoviti nemoteno mednarodno 
razsežnost svojega delovanja. Veljavna Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, 
znanstvenih delavcev in sodelavcev ter aktualne razprave o njihovem spreminjanju so rezultat 
zavedanja (zgolj) slednje prvine, torej mednarodne razsežnosti. 
 
Gledano razvojno, je seveda poudarjanje potrebe po objavljanju v tujih revijah in tujem 
jeziku razumljivo, saj so Merila in z njimi univerzitetna habilitacijska politika hotela preseči 
omejenost slovenskega znanstvenoraziskovalnega dela na domači prostor in ga kakovostno 
sopostaviti tujemu ter tako povečati odličnost raziskovalnega dela zaposlenih na Univerzi v 
Ljubljani. V časih, ko so bile tuje objave prej izjema kot pravilo, se je Univerza smiselno 
odzvala s poudarjanjem nujnega objavljanja v tujem jeziku.
 
Ta politika pa je žal povzročila zapostavljanje objav v slovenščini, kar je škodljivo vsaj z 
dveh vidikov: razvijanja slovenskih terminologij ter slovenščine kot jezika visokošolskega 
in univerzitetnega izobraževanja. Sedanja politika napredovanj tako povzroča, da v strokah 
postaja slovenščina že skoraj obrobni jezik. To pa gotovo ni naključje, temveč logična 
posledica vrste dejavnikov, zlasti meril, po katerih se meri znanstvena uspešnost in se dosega  
uglednost posameznikov v znanosti in raziskovanju. Univerza tako med merili za pridobitev 
najnižje stopnje univerzitetnega učitelja in učiteljice na primer nima merila "obvladovanje 
slovenščine kot jezika stroke<, med merili za raziskovalno odličnost pa objave v tujih jezikih 
veljajo nesorazmerno več kot tiste v slovenščini, in sicer celo tam, kjer obstajajo kakovostne 
slovenske znanstvene revije. Zato se že dogaja, da mnogi mladi kolegi sploh več ne računajo 
na potrebo po pisanju v slovenščini, če je le mogoče, pišejo v angleščini doktorate, ker je tako 
hitreje mogoče objavljati v tujini in ker ni treba ob pisanju razmišljati o slovenskih poimenovanjih 
ter tako odgovorno prispevati k razvoju slovenske terminologije. 
 
Večina ljudi, ki redno študira v Sloveniji, po diplomi svoje znanje uporabljala predvsem v 
slovenskem jezikovnem prostoru in je torej obvladovanje stroke v slovenskem jeziku temeljni 
pogoj njihovega poklicnega delovanja. Ali jim bodo to znanje lahko dali profesorji, ki o svetu 
stroke pišejo samo še v tujem jeziku?
 
Če je v preteklosti Univerza morala spodbujati pisanje v tujem jeziku, je danes situacija obrnjena: 
zaradi razvoja slovenščine v znanosti mora spodbujati kakovostno objavljanje v slovenskem jeziku. 
Prav zato bi moral - med drugim - na primer 14. člen Meril  (>Podrobnejše bibliografske kriterije 
iz 12. člena (2. alinea III. točke; 2. alinea IV. točke; 2. alinea V. točke in 8. alinea VI. točke) in 
13. člena (točke 1.5., 2.4., 2.5. in 2.6.) pripravi vsak članica Univerze, verficira pa jih senat 
Univerze. Pri tem se mora dosledno upoštevati kriterij mednarodne pomembnosti in odmevnosti.<) 
razmerje med mednarodno in domačo >odmevnostjo< uravnotežiti.
 
Izdelava predloga dopolnitve habilitacijskega procesa, ki ne bo samodejno više vrednotil tujejezičnih 
objav in zapostavljal objav v slovenščini, je torej nujna. Prek habilitacijske politike bi UL morala 
vzpostaviti spodbude za smotrno objavljanje znanstvenih in strokovnih besedil v slovenščini.
Univerza v Ljubljani je nastala z zavestjo dokazati enakovrednost slovensko izražene znanstvene 
misli takrat predvsem nemški. Danes, ko habilitacijska politika pozablja na to pomembno razsežnost, 
je treba o izvornem poslanstvu slovenske univerze razmisliti znova. Ali kot je v svojem prispevku na 
posvetu 8. 12. 2006 menila Ada Vidovič Muha: >Tako kot je absurdna zaprtost in samozadostnost, 
je absurdna tudi naivnost, da bo opustitev slovenščine kot jezika znanstvene razprave rešila slovensko 
znanost oz. ji dala celo pečat univerzalne vrednosti.<
 
Če habilitacijska komisija potrebuje kakršnekoli strokovne rešitve, se bova z veseljem odzvala.
 
Monika Kalin Golob, Marko Stabej                                                                                     
 
V vednost:
- rektorica prof. dr. Andreja Kocijančič
- prorektorica prof. dr. Julijana Kristl
- prorektor prof. dr. Ivan Svetlik
- prof. dr. Valentin Bucik, dekan FF UL
- prof. dr. Anton Grizold, dekan FDV UL