[SlovLit] E ali P

[Miran Hladnik, Siol]

Na letošnjem knjižnem sejmu je bila ena od tem elektronska knjiga, 
10. decembra ob 14.05 pa bo na 3. programu Radia Slovenije v 
Arsovem forumu pogovor o založništvu v elektronski dobi. Tule 
je povzetek mojih stališč v tej zvezi.
 
Konec knjižne ere napoveduje Samo Rugelj, ko pravi, da je klasična 
knjiga predraga in da zato izgublja boj s cenejšimi mediji. Vezana knjiga 
bo še vedno obstajala, vendar bo njena uporaba marginalizirana. Je že. 
Slovarjev, leksikonov in enciklopedij na papirju ne gleda nihče več, 
svetovno literarno klasiko berejo študentje na zaslonu, in ko bo čez leto 
in dan na zaslonu vsa slovenska klasika, vključno s trivialno, bo padla 
tudi papirnata utrdba domačega literarnega parnasa. Vedno redkeje si 
lahko privoščimo v osami brati eno samo knjigo, saj moramo vmes 
mimogrede pokukati v slovar za neznano besedo, v enciklopedijo za 
neznana dejstva, radi bi se hitro vrnili na podoben pasus, ga primerjali 
z drugim tekstom ... ker so vsi ti podatki samo en klik stran in ker 
velik del dneva preživimo za računalnikom, je najbolj udobno, če 
tudi leposlovje beremo na zaslonu. Ki je v primeru bralnika z 
elektronskim črnilom seveda majhen in priročen in zdrži tri tedne 
brez elektrike in ne migota (in se bo kmalu radikalno pocenil :).
 
V tem ni čisto nič tragičnega. Kaj se izgubi? Samo fetišizem medija 
(ljubkovalni odnos do papirja, dišečega tiska, lepe vezave). Kaj pridobimo? 
Novo estetiko elektronskega dizajna, ki vodi v fetišizem malo drugačne 
sorte. Kdor bo še vedno erotično vezan na papir, bo pač kupil isto reč 
v dragem butiku na papirju, tako kot gre čeveljni fetišist kupit šolne v 
drago štacuno ali kot gre v špecialno trgovino tisti, ki ga vznemirja usnje. 
 
Izgubimo še kaj? Ja, ker je bila knjiga udeležena pri privilegijih svetega 
(vanjo se ni smelo pisati, ne sme se je sežigati, ne sme biti poceni, pisati 
smo jo morali z veliko začetnico, ji postavljali spomenik, zahtevali poseben 
status za njene ustvarjalce), se s prehodom na zaslon zoži področje svetega. 
Častilni odnos se nadomesti s sproščenim in kreativnim odnosom do 
besednih artefaktov, omogočili smo si komoden dostop do neprimerno 
večje količine tekstov, nehierarhičen, emancipatoričen in participativen 
odnos do literarnih avtoritet in literarnega sistema ter kulturno fleksibilnost. 
 
Ugovor je poznan: potem bo vsak lahko objavljal kar koli in kvaliteta 
knjig bo hudo padla. Oboje je res in dogaja se že zdaj. Na ugovor 
odgovarjam z vprašanjem: ali je pomembnejša skrb za literarno kvaliteto, 
ki jo zna ugledati in ceniti peščica literarnih gurmanov, ki jo varno 
dokumentirajo med platnice literarne zgodovine, ali skrb za kvalitetno 
in srečno življenje skupnosti, ki ga je mogoče doseči, če ima posameznik 
v tej skupnosti občutek, da s svojim glasom in delom lahko kaj premakne 
na boljše? Lastna vsakdanja ustvarjalnost namesto iz lastne negotovosti 
napajajočega se spoštljivega občudovanja izbranih ustvarjalnih, kritiških, 
založniških in uredniških avtoritet nima nujno negativnih posledic. Naj bo 
nezaupljivcem zgled Wikipedija, ki je s spodbujanjem slehernikovega poguma, 
odgovornosti in kreativne dejavnosti v pičlih nekaj letih postala relevanten 
globalni informacijski vir.
 
Letošnja modna argumentacija za elektronsko knjigo je ekološke narave, tj. 
varčevanje s papirjem in z gozdovi, in jo seveda podpišem. Pa bi bil vendarle 
bolj vesel, če bi kot argument služile druge prednosti eknjige: prosta 
dostopnost in lahka dosegljivost znanja, neelitnost in vsakdanjost branja 
(namesto ritualnega, posvečenega branja), saj bo literarni elitist varčevalni 
argument mirno obšel, češ da si za presežni užitek že lahko privošči tudi 
nekaj zapravljive papirne tehnologije.
 
Debato na temo elektronske knjige odpirajo založniki in uredniki in literarni 
profesionalci, ker jim njen pojav drastično niža ceno dela. Bralci so se 
namreč navadili, da je knjiga na zaslonu precej cenejša od vezane ali celo 
zastonj. Zaupam iznajdljivosti profesionalcev, da odkrijejo drugačne, 
novim medijem prilagojene modele trženja in najdejo kupce, ki bodo 
pripravljeni odšteti mal denar za njihovo robo. Založnik, ki bo hotel 
preživeti z državno subvencijo, pa se bo moral sprijazniti z družbo, 
ki se drenja pri subvencijskih jaslih: s socialno ogroženimi 
marginalnimi skupinami, kmetijstvom, vojsko ...; vitalni del civilizacije 
se subvencioniranju raje izogne.
 
Literarni zgodovinarji, ki se ukvarjamo s slovensko književnostjo 
blagopokojnih avtorjev, bomo slej ko prej do njihovih besedil pristopali 
zastonj. Knjiga, ki jo je treba kupiti, me ne zanima, saj nisem snob, da 
bi kupoval nakaj, kar lahko dobim zastonj. Plačevanje za knjigo razumem 
celo kot oviro na poti uresničevanja osnovne človekove pravice biti informiran. 
Razgledani interesent si bo z želeno literaturo, ki mu jo bodo doma ponujali 
po previsoki ceni, postregel pri tuji konkurenci: če nam bodo želeli domači 
založniki zaračunavati za digitalnega Trubarja, bomo pač počakali, da nam 
pade v roke zastonj v okviru digitalizacije velikih tujih knjižnic, tako kot 
nas je Google obdaril z Vodnikom, Vrazom, Miklošičem, Kopitarjevim 
Glagolitom, Murkom, Slomškom itd. 
(http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Slovenska_leposlovna_klasika#Stara%20slovenika%20na%20http://books.google.com). 
 
Kaj počnemo sami za to, da bi bila knjiga zastonj? (Pod knjigo bomo 
vedno bolj razumeli samo eknjigo, tako kot s steklenico mislimo v 
glavnem na plastenke, z računalnikom pa na pisalni stroj in na 
komunikacijsko napravo.) Od srede 90. let dalje postavljamo na 
splet slovensko klasiko (http://lit.ijs.si/leposl.html), trenutno preko 
wikijev (http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Slovenska_leposlovna_klasika, 
250 knjig), kjer se lahko angažira slehernik. Za razliko od drugih postavitev 
se teksti na Wikiviru pri iskanju pojavijo med prvimi zadetki. Če kdo najde 
v prepisih še napake, jih lahko brez tehničnega znanja sam takoj popravi. 
V zadnjih dveh letih je veliko novega tudi v Nukovi digitalni slovenski 
knjižnici (http://www.dlib.si), kjer so digitalizirali Ljubljanski zvon, Dom 
in svet, Novice, Sodobnost, Sočo, prevode nemških knjig v slovenščino itd. 
 
Ne vidim razlogov za tolažljivo misel, da so internetne objave dobre samo 
za dokumentiranje spremenljivih plasti življenja, za tisto, kar je večno (in 
taka nespremenljiva, večna naj bi bila človeška narava in tako naj bi bilo 
lepo slovstvo, kadar govori o naši vedno enaki naravi), pa bo še vedno 
primernejša klasična knjiga s svojo dokončnostjo. Prvič, človeška narava 
je še kako spremenljiva; ne spreminjamo se samo socialno, ampak tudi 
biološko, vsaj toliko kot smo skozi tisočletja s premišljenim kultiviranjem 
spremenili gensko strukturo krompirja ali koruze. Priseganje na nespremenljivost 
naše narave je lahko udoben alibi za nevaren sklep, da nam ni treba napraviti nič 
za njeno izboljšanje (saj smo pod kožo vsi krvavi, kajne, in tako ali tako nobeno 
prizadevanje ne pomaga nič), in za prelaganje odgovornosti na druge. Drugič, 
mit večnosti papirja pokaže svojo manipulativno naravo ob dejstvu, da je ravno 
v tistem obdobju, ki je za formiranje splošne knjižne kulture najpomembnejše, to 
je v 19. stoletju, papir najmanj obstojen in da nam izvodi časopisov, ki so ustvarili 
nacijo, razpadajo v rokah, prah pa nam draži oči. Brez digitalizacije bi ostali 
brez dokumentov o formativni dobi naše nacionalne eksistence. 

Delo za slovensko elektronsko knjižnico je zasvojljivo. Če že moramo 
biti z nečim zasvojeni, potem priporočam zasvojenost s slovenskimi 
digitalnimi knjigami. Ta oblika zasvojenosti ne prinaša dobro samo nam, 
ampak z njo večamo slovenski (in splošnočloveški) kulturni kapital. 
Knjižni molji, prekvalificirajmo se. --- miran