[SlovLit] (brez zadeve)

[Zoran ARNES]

Kdo bo prvi rekel, da je cesar gol? (Delo, 3. maja, str. 38)



Naj z anekdoto ilustriram, kako je Mezanovo "socialno partnerstvo" videti na 
podrocju slovenskega poklicnega in strokovnega izobrazevanja. Lani sem 
sodelovala pri usposabljanju uciteljev, ki so pripravljali nov izobrazevalni 
program (brez pomoci kurikularnih strokovnjakov). Za usposabljanje so se 
odlocili sredi dela, ko so naleteli na tezave.



Ker so v pripravo programov vlozili ze nekaj truda, so razdrazeno sprejemali 
pomisleke o svoji dotedanjih resitvah in ugotavljali, da je celotna prenova 
nesmiselna, samo se ena od mnogih, ki ne bo prinesla sprememb. Dobiti so 
zeleli le nasvete, kako naj formulirajo ucne cilje, da bo program sprejet na 
strokovnem svetu. Kot da gre za izpolnjevanje formularjev in ne nacrtovanje 
tako zahtevne dejavnosti, kot je izobrazevanje!



Njihovo stalisce se ni spremenilo ob opombi, da kot avtorji programov zdaj 
niso odgovorni le za kakovostno izvajanje, temvec tudi za kakovost programov 
samih. Ki jih bodo morali skupaj s svojimi (kriticnimi) kolegi izvajati. 
Primer je morda skrajen, a se zdalec ne osamljen. Nazorno pa kaze na vso 
resnost situacije, v kateri so se znasli vsi, ki jim je bila dodeljena vecja 
stopnja avtonomije, kot jo zmorejo. Brez ustreznega znanja postane 
avtonomija igra zajca z bobnom.



Nasi ucitelji so razmeroma dobro usposobljeni za samostojno izvajanje pouka, 
niso pa usposobljeni za kurikularno nacrtovanje in premalo za vrednotenje 
ucnih dosezkov na visjih kakovostnih ravneh. Zato tako vseobsegajoca 
avtonomija, ki je drugod po svetu ne poznajo, vodi v vse nizjo in neenotno 
kakovost poklicnega in strokovnega izobrazevanja, ucitelje pa postavlja v 
situacijo, ki izziva obcutke brezvoljnosti, strahu in jeze. Le zakaj (se) ni 
njihovega organiziranega javnega odziva?



doc. dr. Klara Skubic Ermenc