[SlovLit] Še Cankarjevo

[Miran Hladnik]

From: Boža Krakar Vogel [mailto:boza.krakar na guest.arnes.si]
Sent: Thursday, October 25, 2007 1:22 PM
Subject: Še Cankarjevo

Ob vseh težavah, ki so kar naprej s CT in imajo zelo pestro
večdesetletno zgodovino, tekmovanje samo pa sloni na požrtvovalnosti
sodelujočih, mogoči samo še med učitelji (s tem ministrstvo prikrito
špara, zdaj bi rekli, >zmanjšuje stroške<), se mi zastavljata vsaj
še dve deloma strokovni vprašanji:

- naj bo tekmovanje množično ali elitno (tj. naj se iščejo res
najboljši med najboljšimi mladimi poznavalci SJK ali naj bo naravnano
na povprečne zmožnosti in dostopno vsem),

- naj bo tekmovanje po ciljno oblikovni plati ponavljanje vzorcev
sedanjih oblik eksternega preverjanja ali naj bo njihova alternativa,
ki omogoča zasledovanje tistih izobraževalnih ciljev in oblik, ki tako
pri eksternem preverjanju kakor pri rednem pouku lahko pridejo manj do
veljave.  Sama menim, da bi bilo smiselno razmišljati v to smer, in tako
z zainteresiranimi učenci razvijati tiste dejavnosti in vsebine, ki
gredo
iz sicer pogosto utemeljenih razlogov pri pouku bolj mimo. To so
predvsem
dejavnosti s skrajnega roba učnih ciljev in standardov:

- poglobljeno, osamosvojeno spodbujanje besedne ustvarjalnosti,
- spodbujanje jezikovno- in literarnosistemskega znanja ter njegove
uporabe pri reševanju zahtevnih problemov.

Prvo možnost si predstavljam npr. kot tekmovanje v ustvarjalnem pisanju
(branje izbranih primerov razpisanega proznega, pesniškega ali dramskega
žanra ali vrste bi bilo v tem primeru nujen pogoj za študij različnih
ustvarjalnih možnosti).

Sem nadalje sodi vizualno predstavljanje literarnih predlog (odrsko,
medijsko, likovno ...), nemara še kaj. Izvedba, merila selekcije ipd.
bi se pač fleksibilno prilagajala.

Za vse te oblike je branje literature izhodišče, cilj pa ustvarjalna
nadgradnja.

Druga možnost vključuje v današnji pedagoški javnosti manj cenjene
oblike,
saj smo na pomen nekaterih vrst znanja kar pozabili (npr. na dejstvo, da
se
trajnost nekaterih znanj  pridobi mdr. s ponavljanjem - drilom - vsebin
in
načinov rabe, ki potem služijo za reševanje novih problemov, tudi kadar
tisti
hip ni zraven leksikona ali interneta). Zato ugotavljamo šibko znanje
pravopisa,
oblikoslovja, časovno-prostorsko ignoranco pomembnih literarno kulturnih
pojavov
ipd. Tekmovanje bi bila priložnost, da te vsebine, ki so neizogibna
sestavina
kulturne pismenosti, z intrigantnimi nalogami prikličemo v širšo zavest
učeče
se mladine. V Franciji je npr. narek prestižno vseljudsko tekmovanje,
nemara
bi lahko bilo tudi oblika CT?  Ali kviz, ki zahteva poznavanje
literature -
fragmentov, citatov, kulturnega konteksta.

Oblike bi lahko variirale, v enem letu ali v daljšem obdobju bi prišle
na vrsto
zelo različne.

Te moje misli so le priložnostne in neizdelane. Če bo kak diplomant pri
volji,
bo morda o tekmovanjih iz materinščine kdaj tudi kaka raziskava.
Zaenkrat  izhajam
iz lastnih zaznav primanjkljajev med učečo se mladino, oporo pa imajo
moji predlogi
tudi v pedagoški in didaktični taksonomiji ciljev.

Sama sem že nekajkrat menila (a ne dovolj na glas), naj bi slavistično
društvo
pripravilo posvet o teh možnostih. To bi kot strokovni organ z
didaktično sekcijo
bilo skoraj dolžno narediti. In obenem zahtevati za pripravo po številu
in strokovnosti
adekvatno ekipo in stimulacijo izvajalcev. ZŠ bi bil tudi v novih
razmerah dobrodošel
sodelavec.

Boža Krakar Vogel