[SlovLit] Uvod v slavistični kongres v Trstu

[Miran Hladnik, Siol]

>Nekoč je rekel ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar lepo in resnično besedo: 
,Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča.' - Brez pljuč srce ne bo 
utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala!< 

Smisel, zakaj, pomen, idejni zenit in azimut letošnjega Slovenskega 
slavističnega kongresa v Trstu je bržkone še najzgledneje in scela sežet prav v 
tej znameniti anatomski primeri, s katero je 20. aprila 1918 Ivan Cankar 
uverturno nagovoril >prijatelje Tržačane<, ki so v Delavskem domu trumoma 
prisluhnili njegovemu predavanju Očiščenje in pomlajenje. Poudariti neločljivo 
soodvisnost, organsko vzajemnost matice in >zamejstva<, preseči s kulturo in 
znanostjo miselne ločnice, ki ostajajo združeni Evropi navkljub kakor latvice 
trdno prisesane v naših glavah, opredmetiti vsaj na slavističnem polju Prešernov 
sen o >Slovenš'ni celi<, tisti še zmeraj neuresničeni skupni slovenski kulturni 
prostor, omogočiti osmotični, obojestranski pretok najnovejših slavističnih in 
slovenističnih spoznanj, predstaviti >unejskim< slavistom italijansko 
predmejstvo in obratno, opozoriti na nespregledljiv doprinos Primorja, Goriške 
in Benečije nacionalni kulturni zakladnici, ovrednotiti sredozemsko, stično 
specifičnost tukajšnjih slovenskih piscev, umetnikov, razumnikov, snovalcev, 
cepiti na deblo celinsko kdaj presamopašne Slovenije izkušnjo vsakodnevnega 
doživljanja meje in dialoga z drugim, drugačnim, uzavestiti s pogledom v 
globalni svet sodobno bistvenost medkulturnosti - to so namreč tudi stremljenja 
in vodila, srce in pljuča tokratnega strokovnega zbora slovenskih slavistov sredi 
>mesta v zalivu<, prvega v doslej osemnajstkratni kongresni zgodovini 
Slavističnega društva Slovenije. 

Lani je predsedniško smelo začrtana pot znanstvenega odpiranja in dvogovora 
nacionalne slavistike s sosednjimi stvarnostmi prvič zanesla zborovanje izven 
matice, v Zagreb, letos ga je na obodno zamišljeni obplovbi državnega ozemlja 
zasidrala v Trstu. 

Tokratna izbira zalivskega pristana je kajpada vse prej kot naključna. Kajti da je 
Trst z vsem svojim bližnjim in daljnim primorskim zaledjem - od Kopra in Istre 
do Goriške, Benečije, Rezije in Kanalske doline - nepogrešljiv sotvorec 
slovenske nacionalne istovetnosti, našega kulturnega, duhovnozgodovinskega in 
zato tudi slavistično-slovenističnega obraza, to že brez Cankarjeve pnevmološke 
pomoči ali Župančičevih proglasov o njegovi mejniški pomembnosti zgovorno 
potrjujeta sama mestna preteklost in sedanjost. Vemo namreč: tu je ob zarji 
etničnega časa Alpski Slovan spoznal morje in splovil vanj svoje čupe, tu je 
domovala hrepeneča Lepa Vida, od tod je priimek obdaril na poti iz Benetk 
slehernega Slovenca, tu v lučajski bližini so Videmski, Starogorski, Černjejski 
in Goriški rokopis požlahtnili prednarodno pismenstvo, tu je začel Trubar 
izzorevati misel o prvi slovenski knjigi, tu je v novem veku dopisujoče si 
plemstvo slovenščino izvolilo čez jezik konjev in hlapcev, sem je po habsburški 
milosti davkov osvobojeno pristanišče primamilo od leta 1719 desettisoče naših 
Krpanov in Svetinov, tu je bil rojen in z mecenskimi plavži obdarjen Žiga Zois, 
tu je po >pomladi narodov< Levstik tajnikoval prvi slovenski čitalnici, tu so 
feministično osveščene sodelavke Edinosti izcvetele prvi slovenski ženski list, tu 
so med številnimi našli svojemu navdihu domicil tudi Aškerc, Kette, Gregorčič, 
Kosovel ali Bartol, tu je s požigom Narodnega doma Mussolini najprej 
genocidno zastregel Slovencem po življenju in spodbudil njihov zgodnji, prvi 
antifašistični odpor v Evropi, sem je s prvomajsko osvoboditvijo prisijala 
Slovencem v drugi svetovni vojni zgodnja zarja partizanske svobode in tu, 
nenazadnje, še danes domuje -  obmejno razprostranjena od Milj do Trbiža po 
deželi Furlaniji Julijski krajini - številčno čedalje manjša, a vsestransko živa in 
živahna slovenska narodna skupnost v Italiji.

A Trst ni bil vselej tako pljučno ključen. Če se je mogel na primer ob avstro-
ogrskem popisu leta 1911, s krepko preseženo polstotisočico avtohtonih 
Slovencev, še utemeljeno pobahati z demografskim prvenstvom največjega 
slovenskega mesta in v tem nadkriliti celo Tavčarjevo ljubljansko srce, je po 
prvi svetovni vojni in Rapalski pogodbi takšno nacionalno sosrediščnost naglo 
izgubil. Odcepitvena meja, fašizem, nacizem, druga svetovna morija, povojna 
blokovska konfrontacija in železna zavesa za njegovim hrbtom, barikadno 
zaostreni sosedov nacionalizem in polstoletno državno zapostavljanje avtohtone 
manjšinskosti so ga s pristaniško in gospodarsko agonijo vred strmoglavili v nič 
kaj zvezdnato črno luknjo, iz katere se šele v novejšem času mukoma izkopava. 
In za nameček: po izgubljeni bitki zanj je ostal Trst  s svojim deželnim 
manjšinskim zaledjem dolgo odpisan tudi v osrednjeslovenski nacionalni 
zavesti. Saj ni, da bi ga kakor protagonisti Javorškove drame Odločitev ne 
objokovali, da bi se v matici državniško ne zavzemali zanj in ga iz Ljubljane ali 
Beograda podpirali. A vseskozi prej dolžnostno, kakor daljnjega brata za 
oceanom, kakor emonskim očem bolj ali manj provincialno nacionalno folkloro. 
Tako smo sčasoma dopustili, da se je meja zasteničila med nas, v našo narodno 
bit, v naš jezik, glave, misli, srca, zakone, medije, časopise ali šolske učbenike. 
In polagoma se je tu rodilo drugačno, ločeno, robno, z blagrom in prekletstvom 
stika hkrati obdarjeno slovenstvo. Slovenstvo, ki živi mejo, izkuševaje dan na 
dan obilje njenih čarov in možnosti, a tudi njenih zank, protislovij, nevarnosti, 
pogub.  

Živeti mejo je bil potemtakem iz življenja samoumevno prišepnjen naslov za 
slavistični kongres in zbornik, ki želita strokovno karseda izčrpno pomodrovati 
tudi in ravno o tem: o hibridni, črno-beli oksimoričnosti meje (v istoimenskem 
razdelku Živeti mejo); o leposlovnih pretokih v in iz slovenskemu sosednjih 
prostorov (v razdelku Književnost v stiku); o vlogi, delovanju in pomenu jezika 
v multikulturnem, posebej bilingvalnem okolju (v razdelku Jezik v stiku); o 
slavistični in leksikografski kontaktologiji spričo tako pomembnega okroglega 
jubileja, kakršen je letošnja štiristoletnica izdaje prvega italijansko-slovenskega 
slovarja, 1607. v Vidmu natisnjenega in Devinu izpisanega besednjaka 
Vocabolario italiano e schiauo redovnika Gregoria Alasie iz Sommarive (v 
razdelku Slavistika in slovaropisje v stiku); nenazadnje pa še o nespregledljivem 
ustvarjanju predvsem zamejskih piscev za otroke in mladino, o njihovem in 
siceršnjem hudomušno zavzetem kovanju lepše bralsko-nacionalne prihodnosti 
(v razdelku Zamejska mladinska književnost).  

Preko štirideset razpravljalcev, od osnovnošolskih slavistov ali mladih 
raziskovalcev do akademikov, izpisuje ob predstavljenih knjigah in projektih 
vsebinsko posetnico tokratnega tržaškega kongresa in pričujočega zbornika, med 
najobsežnejšimi doslej v tozadevni knjižni zbirki Slavističnega društva 
Slovenije. Ob tem velja z zadovoljstvom podčrtati, da pravi razlog takšne zborne 
in zborniške zajetnosti ni tokratna nadpovprečna uredniško-predsedniška 
prizadevnost, temveč predvsem razveseljivo dejstvo, da se v zdajšnjem 
stanovsko-besedilnem shodu vsestransko prepoznavajo in zrcalijo ob matični 
slavistiki še duša, delo ter zavzetost mnogo širše, tudi čezmejne primorske in 
vsemanjšinske stvarnosti.  

Tako obsežnega kongresa in zbornika bi namreč v Trstu še zdaleč ne zmogli 
brez dragocenega strokovnega, organizacijskega, pokroviteljskega ali 
donatorskega sodelovanja številnih, seveda večjidel krajevnih zaslužnikov: 
pokrajinskih slavističnih društev in kolegov, slovenskih šol in šolnikov v Italiji, 
tostranskih in onostranskih obmejnih univerz, italijanskih in slovenskih javnih 
uprav, državnih izpostav ali diplomatskih predstavništev, manjšinskih krovnih in 
kulturnih organizacij ter ustanov, denarnih zavodov, zasebnih donatorjev in 
slavistično zavzetih posameznikov. A če komu, potem pripada levji delež 
izvedbene hvale predvsem Organizacijskemu odboru osemnajstega Slovenskega 
slavističnega kongresa, ki ga s prof. Borisom Pangercem za predsedniškim in 
Marijo Besednjak za tajniškim krmilom vse od decembra lani bremeni nelahka 
skrb za karseda ustrezno prireditveno podobo tržaškega zasedanja.  
Da bi ob povnanjenju aktualnih slavističnih spoznanj, debatni izmenjavi 
strokovnih pogledov na zastavljena tematska vprašanja in zlasti predmejskim 
pedagogom ter šolam koristnem dopolnjevanju slavistične vednosti hkrati 
obratno posredoval matičnim slavistom v spremljevalnem kulturnem programu 
predstav, razstav ali ekskurzij tudi omenjeno specifičnost tukajšnje manjšinske 
stvarnosti, je kajpada enako zaželen in pomemben cilj zborovanja. Naj vsaj med 
slavisti - če pač drugje ne - res zaživi tisti skupni slovenski kulturni prostor in 
naj odpadejo ločnice v glavah, da bomo s srcem in pljuči vsi bratsko tkivo istega 
nacionalnega telesa! 

Slavistično društvo Slovenije je z izvolitvijo >zamejca< za svojega predsednika 
takšno nacionalno kohezivno voljo že otipljivo izpričalo. In to celo lesenim 
postavam matične države navkljub, ki ostajajo do rojakov izven njenih meja, 
kljub pozitivni rešitvi tokratnega stvarnega primera, še dalje diskriminatorne in 
v današnji združeni Evropi, milo rečeno, anahronistične. 

Svojo nacionalno tvorno in povezovalno vlogo pa želi v duhu sodobnega 
policentrizma naša stanovska organizacija podkrepiti tudi z nadaljnjim 
prirejanjem kongresov izven matičnega državnega ozemlja, kjer slovensko kožo 
prav kakor v Trstu stično poživlja tudi sosednji kulturni kisik. Pri tem bo kazalo 
najbrž pluti proti toku. Kajti kakor je v sestavku Separatisti plediral nekoč 
Kosovel >bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze<, 
tako se bo treba z izkušnjo in zavestjo slovenske obmejnosti v bodoče zagotovo 
zavzemati tudi za to, da zdajšnje modno, frazersko votlo ali zgolj gospodarsko 
zainteresirano poveličevanje Evrope in sveta brez mej paradoksalno nadomesti 
prav smiselna ohranitev mejnih razlok, zrelo in moderno doživljanje limesa kot 
naravnega ograjevalca posebnosti in hkrati dialoškega prinašalca stika, tujosti, 
drugačnosti. V uravnilovko in protiutež globalnemu valjarju mej namreč še 
zdaleč ne gre odpraviti, ampak raje dojeti in sprejeti normalno, v vsej njihovi 
specifično hibridni, prehodno samosvoji mavričnosti. Vsebinska rdeča nit 
tokratnega Slovenskega slavističnega kongresa v Trstu in pričujočega zbornika 
se potemtakem izrisuje v bistveno geslo in vodilo našega ne le nacionalnega, 
ampak tudi celinskega in planetarnega jutri: živeti mejo. In dihati ob njej 
slovensko, evropsko, svetovljansko. S polnimi pljuči. 

Miran Košuta
(Predsednik Slavističnega društva Slovenije)