[SlovLit] Mihael Bregant (21.9. 1960- 31.7.2007)

[dolezalova.l na volny.cz]

Tudi jaz ne morem ostati nema ob Mihovi smrti. 
Ne vem, ali sem ga poznala dovolj, vendar naju je več stvari družilo.
Oba sva bila iz Gorenjske. Bila sva iz iste generacije. Nekaj časa
sva spadala v isti krog ljudi: kot študentje smo se srečevali, pogovarjali
in družili v študentskih
domovih za Bežigradom. Miha je bil mladi intelektualec (takrat
nismo uporabljali tega izraza), katerega duhovno globino slutim
šele sedaj. Bila sem celo pri njem doma v Gorjah, enkrat sva skupaj
potovala v Pulo. Skupaj sva z našo študentsko klapo praznovala prihod
novega leta (1982?) blizu samostana Pleterje. Prav on je bil tisti,
ki je vstal sredi noči, zato da je lahko poslušal duhovno glasbo menihov.
Kot študent pred koncem je bil že takrat predvsem lačen knjig, radoveden
in kritičen.
Ogromno je vedel pri svojih 23, 24 letih. Nad svojo pisalno
mizo je imel nalepljeno sliko celjske Marije, kar je razkrivalo, da
se je kot slavist zapisal tradiciji slovenske kulture ...
Po študiju smo se raztepli po svetu. Nisva se več srečala - samo mimogrede
na Centru, potem pa še tam ne več. Zaradi bolezni ne mogel več hoditi
v službo.
Včeraj sem se ves dan spominjala nanj in na obdobje, ko smo mislili,
da je skoraj vse možno in smo bili skoraj nesmrtni. Pred leti je umrla
Duška Primožič, najina skupna prijateljica in takrat je Miha prišel
k meni in z grenkobo pripomnil: "Duška nas je pa kar zapustila." Podoben
občutek imam sedaj jaz ob njegovi smrti. Občutek nemoči ob tem, da
Mihe ni več.

Alenka Jensterle-Doležal