[SlovLit] Pripombe k Cankarjevemu tekmovanju

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Alenka Konc Ambrožič" <kalenka na gimb.org>
To: <slovlit na ijs.si>
Sent: Wednesday, May 16, 2007 2:59 PM
Subject: Pripombe k Cankarjevemu tekmovanju

Kot mentorica dijakom in kot ocenjevalka na Cankarjevem tekmovanju imam nekaj pripomb oziroma 
predlogov glede ocenjevanja tekmovalnih nalog (testov in spisov) in glede sestave testov objektivnega tipa:
 
1. Kriterije ocenjevanja  testov objektivnega tipa bi bilo treba nujno poenotiti. Za poenotenje vidim 
vsaj dve možnosti: ali ohraniti do lanskega leta že uveljavljeno prakso skupnega ocenjevanja testov 
(ocenjevalci imajo možnost posvetovanja med sabo in s predstavnikom organizatorja  tekmovanja, 
ki dobro pozna naloge in točkovnik) ali uvesti tudi pri ocenjevanju testov drugega ocenjevalca, 
kot je praksa pri ocenjevanju spisov.
 
 2. Glede ocenjevanja testov objektivnega tipa predlagam, da se pri vprašanjih, pri katerih se 
pričakuje obsežnejši odgovor, zapisan celo z več povedmi, ne odbije cela točka za eno jezikovno 
napako, na primer vejico, ampak da se cela točka odbije za dve jezikovni napaki, torej pol točke za 
vsako. (Po navadi je jezikovni pravilnosti za testno nalogo namenjena ena točka, kar je v redu.)
 
3. V testu objektivnega tipa bi se bilo dobro izogniti večdelnim vprašanjem, ki so sestavljena tako, 
da vodijo v pravo verižno katastrofo, če tekmovalec napačno odgovori na del A (1. vprašanje), saj  
začetni napačni odgovor potegne za sabo še kakšnih pet (B, C, Č, D, E) ponesrečenih poskusov. 
Dobro bi se bilo pozanimati, kaj o tovrstnih vprašanjih meni didaktična stroka. 
 
4. Predlagam, da se v testu objektivnega tipa izogiba vprašanjem, ki niso dovolj odprta za možnost 
različnih odgovorov, kadar gre za interpretacijo književnega besedila. Če se sestavljalec testa odloči 
za takšno vprašanje, naj bo to resnično dovolj domišljeno in odprto za dijakov pogled na stvar in v 
skladu s tem naj bo tudi ustrezno točkovano.
 
5. Glede ocenjevanja tekmovalnih spisov sem mnenja, da bi morda znova morali premisliti, ali je bil 
zares nesprejemljiv letos opuščeni sistem ocenjevanja, ko sta se, potem ko sta seveda vsak zase 
ocenila tekmovalne spise,  prvi in drugi ocenjevalec srečala in uskladila oceni za spis, če je bilo to 
potrebno. Če sta delo opravila strokovno in odgovorno, to ni bila slaba metoda. Sicer pa bi bilo sploh 
nujno, da bi organizator tekmovanja pripravil vsaj kratek seminar za usposabljanje ocenjevalcev, kar 
naj bi bil tudi korak k poenotenju kriterijev za spis.
 
6. Morda ni odveč opomniti organizatorja tekmovanja, naj se pri določanju končnega števila točk za 
tekmovalni spis dosledno upošteva 28. člen Pravilnika o tekmovanju za Cankarjevo priznanje, in sicer 
del, ki navaja, da nalogo ponovno oceni tretji ocenjevalec, če se pri ocenjevanju med prvim in drugim 
ocenjevalcem pojavi razlika, večja od 10 točk. Ne bi bilo prav, da bi v takem primeru tretji ocenjevalec 
(oziroma po 37. členu omenjenega Pravilnika dva ocenjevalca) ponovno ocenil tekmovalno nalogo 
šele po tekmovalčevem ugovoru na vrednotenje nalog na vseslovenskem tekmovanju.
 
7. Še premislek o manjši spremembi uradnega obrazca za Cankarjevo priznanje:
Glede na to, da so med tekmovalci za Cankarjevo priznanje  tudi  osnovnošolci in srednješolci,  katerih 
materni jezik ni slovenščina, bi bilo morda ustrezneje, da se na obrazcu spremeni besedilo iz >Za uspeh 
na šolskem/vseslovenskem tekmovanju v znanju MATERINŠČINE  prejme bronasto . priznanje .< v 
>Za uspeh na šolskem / vseslovenskem tekmovanju v znanju  SLOVENŠČINE prejme .<. Sicer pa se 
mi sploh zdi, da se je v uradnih dopisih že uveljavilo poimenovanje >tekmovanje v znanju slovenščine<.   

========

Samo Krušič [ksamo na gimb.org]
Date: Wed, 16 May 2007 10:29:14 +0200
Nekaj o Cankarjevem

Nekaj o tekmovanjih, tudi o Cankarjevem
 
Spoštovane kolegice in kolegi, dolgo časa sem okleval, ali naj se oglasim, še posebno zato, ker sem 
(v dobri slovenski maniri) pričakoval, da se bo zaradi peripetij na letošnjem vseslovenskem tekmovanju 
na 4. stopnji, ki so verjetno marsikomu vzburkale živce, na Slovlitu sama po sebi odprla kaka debata, a 
se (zanimivo!) ni. A to pomeni, da bomo zopet vse lepo pometli pod preprogo? Menim, da vzrok za letošnje 
(milo rečeno) >nevšečnosti< niso ljudje, ki so organizirali tekmovanje, pripravili test, izbrali temo spisa in 
sestavili točkovnik (vedno je najlaže najti >krivca<, le da sistem ostane edino zveličaven) - napaka je sistemska.
Čeprav sem sredi mentoric že kar dolgo eden redkih mentorjev in popravljalcev, še danes ne vem 
dobro (verjetno po lastni nemarnosti), kdo pravzaprav to tekmovanje organizira. Je nosilec tekmovanja 
Društvo, organizacije pa ljudje na Zavodu za šolstvo? A zato ljudje z Zavoda krivijo predstavnice 
območnih društev, te pa potem krivdo zvračajo na omenjene ljudi z Zavoda? Pri tem se seveda pozablja 
na >rajo<, ki teste in sestavke tekmovalcev popravlja, ta >raja< pa je kar tiho: najprej tekmovalci pišejo teste, 
ne pišejo spisa, nato popravimo teste, tekmovalci na vrat na nos (o tem so bili nekateri obveščeni le 
nekaj ur pred slavnostno ponovitvijo >vseslovenskega< tekmovanja) še enkrat pridejo pisat spise, 
mi jih popravimo (in seveda tudi nesemo v >centralo< območnega Slavističnega društva) - nato pa 
rezultate razveljavijo. Nič čudnega, če je popravljalcev vsako leto manj (vsekakor veliko manj, kot je 
prijavljenih šol!), tako so letos na 3. stopnji v ljubljanskem >okolišu< zbrali vsega skupaj štiri (!) popravljalke 
(nekatere so tako popravljale tudi izdelke svojih tekmovalcev in v prid >objektivnosti< skušale mižati 
na eno oko ali pa kar na obe). To pomeni, da pametni ljudje zadevo >eskivirajo<, tako da ostane na 
plečih (skupaj z organizatorji, ki verjetno niso nič na boljšem!) nekaj deset ljudi, ki premorejo obilico 
pedagoškega . (hmm), ki je nadomestil nekdanja gesla o >prosveti< kot >osveti< (to se je pa res 
udejanjilo!), o >moralnem liku< >prosvetnega delavca<, pri katerem brli popravljalska luč pozno v 
noč, ipd. - A saj to je povsem moderen žargon! - kolumnistu v Pedagoških razgledih (če se ne motim, 
v nekdanjem Prosvetnem delavcu(?) - tradicijo je pač treba nekako gojiti) g. Darku Štrajnu se je ob 
razglabljanju o poslanstvu moderne šole zapisala misel (na žalost jo je razumel povsem afirmativno!) o 
>učitelju kot proletarcu družbe znanja<: proletarec sedi za popravljalskim (še prej pa za pripravljalskim) 
strojem, >output< te mašinerije pa je znanje kot >prodajni produkt< - kot piše na maturitetnih polah: 
>scientia est potentia<, v znanju je moč, to je gorjača, s katero lopni po glavi kolega v prihodnjem boju 
za službo (dokler ne bo z njo prej ali slej kdo drug lopnil tebe). - No, ja, ta stvar ne zadeva samo Cankarjevega 
tekmovanja, zato jo hitro postavimo vkraj: toda ali tako glomazno tekmovanje še lahko obstane na plečih nekaj 
desetin >prosto-voljcev< (ker tu očitno ne gre za nič drugega kot za prostovoljstvo)?

Sprašujem se tudi, koliko so sploh lahko veljavni rezultati >vseslovenskega tekmovanja<, na katerem so 
kriteriji povsem prepuščeni nekakšnim >pokrajinskim< ali >območnim< društvenim enotam, med katerimi 
ni prav nikakršne moderacije. Še več, na letošnjem tekmovanju ocenjevalci tudi testa objektivnega tipa 
(v katerem je - kar je samo po sebi sicer treba pozdraviti - vse več odgovorov >po smislu<) nismo popravljali 
usklajeno (tj. družno, tako da smo se lahko dogovorili za kriterije), ampak lepo vsak zase doma. Nič čudnega, 
da so razlike v >izplenu< posameznih >območnih enot< že dolga leta izdatne, vse več pa je tudi razlik med 
ocenami posameznih ocenjevalcev, pri čemer se včasih pozabi, da pravilnik o ocenjevanju pri več kot 10 
točkah razlike zahteva še oceno tretjega ocenjevalca.

Ali imajo takšna tekmovanja sploh kak smisel? Ne poznam sicer natančno zgodovine tekmovanja za Cankarjevo 
priznanje in drugih podobnih šolskih tekmovanj (zdaj ima že vsaka stroka svojega), a zdi se mi, da so prvotno 
nastala zato, da bi tekmovalcem omogočila poglabljanje v tisto snov, ki sicer presega šolske okvire, njihov 
namen je bil v širjenju vednosti in tudi v odpiranju prostora možnosti za osebno kreativnost, tj. za prostor 
ustvarjalne svobode. Danes pa je namen teh tekmovanj očitno vse bolj le v njih samih, v krmljenju velikega 
proizvodnega stroja >družbe znanja<, v kateri znanje ne pomeni (rado)vednosti, temveč je zgolj še sredstvo, 
v najboljšem primeru (samo)prodajni rekvizit. Prostor prostočasnih dejavnosti mladih se vse bolj oži (zanimivo, 
da je tudi >šola< prvotno pomenila >prosti čas< - ki ga danes vse prehitro zamenjujemo z >brezdeljem<), vse te 
dejavnosti se vedno bolj vpenjajo v urnike treningov za različna tekmovanja, prosti čas se vse bolj institucionalizira 
in vpenja v >šolsko polje<, od treningov različnih športov do učenja tujih jezikov in celo do tega, da starši osnovnošolcev 
najemajo inštruktorje, ki naj bi tekmovalce čim bolj odlično pripravljali na različna tekmovanja, od katerih bo odvisen 
njihov vstop v srednjo šolo. Menim, da bi bilo treba ta primež čim prej razrahljati in da je letošnja novost v 
Cankarjevem tekmovanju - tekmovanje v pisanju scenarijev - dober korak v pravo smer; saj v veliko večji 
meri spodbuja svobodno ustvarjalnost sodelujočih, predlagal bi tudi, da bi sklepni del imel nekakšno festivalsko 
obliko in da bi bil namenjen spoznavanju, izmenjavanju izkušenj med pišočimi in različnim okroglim mizam, na katerih 
bi sodelovali tudi zreli, starejši ustvarjalci - morda malo v slogu nekdanjih Podob trenutkov, ki so jih nekdaj (kako 
neverjetno) ustanovili kar ljubljanski srednješolci sami. K temu bi morda lahko pritegnili tudi mlade literarne ustvarjalce, 
predstavitev šolskih glasil - z upanjem, da bi morda lahko enkrat na leto izšel tudi kak zbornik z najboljšimi prispevki 
slovenskih dijakov in osnovnošolcev. - Glede klasične oblike tekmovanja za Cankarjevo priznanje pa menim, da bi 
veljalo (ne samo v okviru tega tekmovanja!) razmisliti, ali jezikovnemu ustvarjanju in upovedovanju razmišljanja res 
ustrezajo takšni kriteriji, po katerih sleherni pisni izdelek že vnaprej razparceliziraš na kakih dvajset postavk, pri čemer 
se potem izgubi sleherna samostojna nit misli v spisu. Ali ti kriteriji, nekako na silo preneseni iz polja naravoslovnih 
strok, metodološko sploh ustrezajo jezikovnemu izražanju in svobodi razmišljanja (o tem v svojem kratkem prispevku 
Humanistika v šolstvu v predzadnji Novi reviji, št. 297-298,  - sicer predstavljenem na lanskem novembrskem simpoziju 
Humanistika v dobi tehnocivilizacije - razmišlja Janko Kos)? Bi morda veljalo uvesti tekmovanje v daljših, bolj 
svobodnih in samoiniciativnih esejskih razmišljanjih na dano temo (iz slovenske književnosti), ki bi jih ocenila 
nekoliko bolj enovita komisija?

Verjetno so ti predlogi nekoliko utopični in navrženi kar počez, a rad bi spodbudil debato o tekmovanju, ki po mojih 
izkušnjah dijake, ki se za literaturo res zanimajo, prej odvrača, kot pa privablja.