Ajke, afne, polžki in opice

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Jolka Milic" <jolka.milic na siol.net>
Za: "Miran Hladnik, Siol" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 25. oktober 2006 23:44
Zadeva: Re: Ajke, afne, polžki in opice

Tudi Italijani imajo polžka (tistega s hišico) - chiocciola. A ker smo mi,
Slovenci,.. afne guncali že vsaj eno stoletje, in jih še, pa se tudi radi
afnamo na mile viže, svetujem, da podelimo afni, ki že predolgo živi v
simbiozi z nami častno slovensko državljanstvo in se ne zmrdujemo več nad
njo. Jo nasprotno sprejmemo v svoje občestvo oberoč. Začnemo pa lahko
preganjati kakšno mlajšo ali skorajšnjo pritepenko, ki se ni še zakoreninila
med nas, recimo (jemljem izraze iz zadnjega pravopisa): avanzma, ariden,
invenciozen, iregularen in podobne.)
Če čisto brez slabe vesti in vihanja nasu z velikim tekom jemo pršut
(prosciutto), in naj ga še naprej in še bolj naj nam tekne, saj se z njim
mastimo že malodane od pamtiveka, nima sploh smisla, da se spotikamo ob
afno. Spotakljivo bi bilo le, če bi opicam (onim pravim, ne človeškim)
začeli spet praviti afne. Hujše je, da si iz svete lenobe in brez vsake
potrebe privoščimo pico z... rukolo" namesto, da bi si jo naročili z
rukvico. Slovenski pravopis 2001 ne ve zanjo. Ponuja nam tuj izraz treh
bližnjih dialektov naših sosedov. Mi to furlansko, tržaško in bizjaško
besedo (rucola) pišemo le fonetično (rukola). Ponovim: iz svete lenobe in
delno tudi, ker svojega jezika ne ljubimo bogzna kako. Vsi drugi jeziki se
nam zdijo bolj povedni, bolj blagozvočni, bolj to in bolj ono, s skrajno
lahkoto dajemo prednost tujkam, ker nam zvenijo lepše... naravnost
neprimerljivo z našo ubogceno govorico... Pred dnevi sem brala nekakšen
slavospev "gentilezzi", ki se je zdela pesniku Juretu Deteli tako
nenadkriljivo izjemna, tako nonplusultra, da jo je ponašil v "džentileco",
ki sodi med male pravopisne spačke in s tem pohabljenčkom ves blažen
opletal, ko da bi šlo za kakšen čudež ali razodetje. Gentilezza je, kar je;
kot večina besed v vseh jezikih, je večpomenski izraz, ki ga zlahka na
različne načine, po potrebi pač, tudi posloveniš. Povedano brez rokavic, nič
takega, kaj še enkratnega, da opraviči kov slovenske džentilece. In ob njej
se ni zdrznil niti urednik, ki je eseje objavil prvi v kakšnem časopisu,
niti založnik, ki jih je v knjigi izdal lani in niti umetnostni zgodovinar
in pisec spremne besede, in slednja dva sta večjezična celo (Zapisi o
umetnosti, Hyperion, Koper 2005). Če bi bila gentilezza (z njeno francosko
sestrično gentillesse) vred nekaj tako... "bulversantnega" - bouleversante /
pretresljivega, naj ga tudi jaz lomim bolj po evropsko in pridobim kakšno
točko na naši literarni borzi - , je ne bi mogli niti stopnjevati, recimo,
v... gentilezza squisita. Škoda, da ni Deteli nihče podtaknil tudi ta
pridevnik. Verjetno bi dobili dvojčka "džentileca skvizita" ob njegovi
podvojeni radosti. In še bolj ostrmeli. Ne poznam naroda, ki bi ga na
splošno preveval tak odpor do svojega jezika. Tak, kot bi rekli Italijani
"disamore"- neljubezen do materinščine. Celo naši slovarniki in pravopisniki
rajši paberkujejo po tujih besednjakih, ko da bi vtaknili nos, denimo, v
Floro Slovenije in v njej našli rukvico in spotoma tudi dobro misel. Dr.
Toporišič et altri za domačo rastlino in začimbo dobro misel niti ne vejo.
Ali se jim zdi... preordinarna, Oni poznajo in nam razpečavajo le origano...
z napako, in sicer z napačnim naglasom na a namesto na i. Prav jim bodi, kaj
pa se afnajo z jeziki, ki jih ne znajo, mar bi govorili in pisali po domače,
to je po naše, slovensko.
In ker smo že pri afnanju, se lahko povrnemo še k računalniški afni. Jaz sem
za to, da jo posinovimo in ji podelimo častno državljanstvo. Kakšen nunc
(Drnovšek, pomočnik nadškofa, novoizvoljeni predsednik SD ali spiritus agens
Slovlita, naj jo požegna, da bo dolj držalo.)

jolka (milič)