[SlovLit] Brez slovarja v rokah ne gre

[Miran Hladnik, Siol]

Tako me je danes pojezil članek Brez slovarja v rokah ne gre, da sem na 
uredništvo Dnevnika poslal naslednji odziv:



Skrb novinarke Sonje Primožič za ubogega tujega turista v Sloveniji, da bo 
ob samih domorodskih napisih po mestu ostal brez južine, je resnično 
ganljiva. Ali ni pomislila na to, da je turist, posebej tisti z nahrbtnikom, 
radovedna vrsta človeka, ki ga morda zanima in veseli tudi turistična 
znamenitost, ki se ji reče slovenski jezik? Da prihaja sem ravno zato, ker 
imamo vse urejeno nekoliko drugače kot pri njem doma in vsemu tudi drugače 
rečemo? Turistom vobče lahko pripisujemo vsaj toliko iznajdljivosti, da bodo 
po izvesku z uro našli urarja, klobaso in burek pa tudi po vonju iz lokala 
(in kako bi sploh prevedli burek v angleščino?). Domneva, da turist ne bo 
prepoznal poštnega urada, ker na njem ni napisa post office, ampak samo 
emblem poštnega roga v rumenem, pomeni grobo žalitev njegove 
civiliziranosti, turista, ki bi v teh žejnih dneh brez napisa pub ne znal 
najti tiste hiše, ki iz nje bog roko ven moli, pa si preprosto ni mogoče 
zamisliti. Žalostno komični višek prispevka je pričakovanje Primožičeve, da 
bi v angleščino morali prevesti tudi napis Kitajska restavracija, čeprav že 
njegova značilna tipografija v rumeno-rdeči barvni kombinaciji po celemu 
svetu nezmotljivo oznanja, za kaj gre. Novinarkina skrb za turistovo 
angleško jezikovno oskrbo v Ljubljani ni noben znak prijaznosti, ampak 
podcenjevanja njegove zdrave pameti in pa izraz zloglasne slovenske 
servilnosti. --- miran