[SlovLit] Osebno in skrunitev groba Ivana Trinka - Zamejskega

[Miran Hladnik, Siol]

From: <klemnov na email.si>
To: "Miran Hladnik, Siol" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: 2. avgust 2005 16:03
Subject: Osebno in skrunitev groba Ivana Trinka - Zamejskega

Spoštovani kolega Jan, ker odpirate zanimivo tematiko, ki presega zgolj
ocenjevanje pri maturitetnem oseju, mi dovolite, da v zagovor navedem še
nekaj
argumentov oz. pomislekov.

1. Na žalost vam moram povedati, da je bila maturitetna naloga, kjer sta
ocenjevalca - prepričan sem, da povsem nehote - spregledala oznako tretje
osebe
(videla sta le oznaki dveh oseb), povsem povprečna, kar ne potrjuje teze, da
se
ocenjevalci motijo le pri ustvarjalnih in izvirnih, "ki presegajo ustaljena
in
vnaprej dogovorjena pravila". Upravičeno lahko torej sumim, da takšnih nalog
ni
tako malo in da niso vse deležne tretjega ocenjevalca.

2. Moti me, da krnitve ugleda obtožujete kolege, ki napako odkrivajo, saj me
spominja na logiko "kdor ga zvoha, ta ga spoha". Kadar storimo
napako "objektivnega tipa", jo pač moramo pošteno priznati, ne glede na to,
kdo
je najditelj napake in kakšne namene je imel. Napaka je pač napaka, zato
menim,
da ni konstruktivno označevati kolege, ki si upajo podvomiti v nezmotljivost
sistema ali kolega, z volkom, ampak še naprej ustvarjati sistem
usposabljanja
in ocenjevanja, ki bo možnost za nastanek takšnih napak omejil na najmanjšo
možno mero, in, še pomembneje, ozračje, v katerem bodo napake ocenjevalcev
in
njih odkrivanje sprejeto kot popolnoma normalen odziv na sistem, ki ni, ne
more
in ne sme biti popoln (ne sme, pravim, kajti kaj bi potem še ostalo od
jezika
in iterature). Verjamem tudi, da je za ocenjevalca lažje breme priznanje
napake kot pa misel,
da je zaradi vztrajanje pri "ugledu" povečana možnost, da bo kateremu izmed
dijakov onemogočeno iti po želeni življenjski poti.

3. Tudi med pedagoškim izobraževanjem in usposabljanjem so me učili (praksa
pa
mi je to potrdila), da priznavanje lastnih napak avtoritete in ugleda ne
spodbija, temveč krepi. Verjamem, da bi bilo tako tudi v primeru
maturitetnega
ocenjevanja.

Naj sklenem. Če bi matura bila le "zrelostni izpit" in sklepni del
štiriletnega
izobraževanja, bi najbrž učenci ne prosili za pomoč, učitelji pa ne nudili.
A
kot vsi vemo, je matura nadomestila tudi sprejemni izpit: točke na maturi,
ki
niso vselej rezultat "mehaničnih in računskih kontrol" so tako postale
izjemno
usodne za nadaljnjo pot naših otrok. Po mojem mnenju je to zelo narobe -
matura
se iz "zrelostnega izpita" v vse bolj "mehanizirano in računsko" orodje
selekcije, ki ne sme imeti napak. To pa je za jezik in književnost na maturi
pogubno. Lp, Klemen Lah

P.S Čeprav imam o odkrivanju napak na maturi drugačno mnenje, pa se moram
kolegu Janu pridružiti v pozivu  k enotnosti slovenistov. V zadnjem času je
bilo namreč kar nekaj javnih dogodkov, ki bi si zaslužili naše enotno in
glasno
ukrepanje in obsodbo. Zadnja izmed njih, nestrpna in primitivna skrunitev
groba
pesnika Ivana Trinka - Zamejskega, je, vsak kolikor spremljam medije, ostala
brez našega odziva. Ker tovrstni incident ni osamljeno dejanje proti
slovenskemu jeziku, kulturi in ljudem v zamejski Sloveniji, uradna slovenska
politika pa pomen takih incidentov zaradi "dobrososedskih odnosov" rada
zmanjšuje ali kar ignorira, predlagam, da se oglasimo. Enotno in glasno.