[SlovLit] Zlati boben

[Marko Juvan]

Nekaj kratkih pojasnil Adi Vidovič Muha in Vinku Oslaku (napisanih že 22.
10., a v slovlitu malce založenih)

Zame je slovlit sproščen, diskusijski medij, zato si v njem privoščim izreči
tudi kaj, kar se zdi manj premišljeno ali pa poenostavljeno. Povsem drugače
se trudim ravnati, ko pišem z znanstvenimi pretenzijami. V slovlitu pa naj
deluje logika konverzacije, četudi malček gostilniške ali kavarniške: ni mi
treba biti popoln in resničen, popolnost in resničnost se oblikujeta v
dialogu, a ne kot lastnina kogar koli, ampak kot odprti polji, ki nastajata
v križanjih različnih optik, v vmesnem prostoru med replikami.
Čeprav sem s svojo kratko tirado hotel le opozoriti na drugačen zorni kot in
s tem modificirati ustaljene referencialne okvirje, s katerimi dojemamo in
vrednotimo zakonsko urejanje javne rabe slovenščine, čeprav se zato,
priznam, nisem trudil z zidanjem neomajne argumentacijske podkletitve
besedila, pa mislim, da le nisem nikjer zatrdil, da naj bi bil "edina
učinkovita protiutež govorici velikih korporacij, ki kolonializirajo naše
mišljenje in govor" zakon o jeziku. Takšna protiutež je zame (parlamentarna)
demokratična procedura, ki bi tak zakon morda uvedla.
Strinjam se z obema sogovornikoma, da bi bilo usodo slovenščine nesmiselno
utemeljevati samo na jezikovni zakonodaji (nikjer nisem zapisal, da podpiram
zakonsko rešitev, ki je bila predložena parlamentu!). Toda zanašanje na
različne oblike 'vzgoje', vplivanja na večjo jezikovno samozavest govorcev,
na kultiviranje jezika in njegovo uveljavljanje doma in na tujem se mi zdi v
primerih, kakršen je bil tisti z Golden drumom, prekratko. Sloni na
prežitkih herderjevskega humanističnega idealizma, ne pa ne realni sliki
današnjega jezikovnega obnašanja, ki bo pri govorcih, ki ne sodijo med
razumniške elite, vedno bolj barbarsko, anomično in nereflektirano (če si
lahko privoščim še en  niz nepremišljenih epitetonov).
In da ne bi nastal vtis, da se zavzemam za famozno čistost slovenskega
jezika! Daleč od tega: David Crystall nas je zadnjič dobro podučil, da noben
jezik ni čist, da so vsi nastali s 'pragmatičnim' mešanjem elementov iz
različnih jezikov. Tudi slovenščini se ni treba bati tujega (dodal bi tudi
'notranje tujega', marginalnega: slengovskega, dialektalnega, manjšinskega
...) na ravni jezikovne strukture. Toda drugače je na ravni diskurza,
komunikacije in interpersonalnih razmerij, ki se vzpostavljajo prek jezika.
Tu pa je po mojem treba govorne položaje, v kateri slovenščina nastopa kot
sredstvo javnega sporazumevanje in kot reprezentativen medij identitete,
pred pritiskom globalizacije zaščititi tudi zakonsko. Gre pač za eno moč, ki
se upira veliko močnejši, a bolj razpršeno delujoči moči. Posameznik s svojo
zavestjo tu žal ne šteje kaj dosti.

Marko Juvan