[SlovLit] Humanistika in družboslovje v Jugovzhodni Evropi in kaj imamo pri tem Slovenci

[Miran Hladnik]

Nihče nas ni vprašal za čustva, kar v Jugovzhodno Evropo so nas vtaknili, ne
vedoč, da nam srce utripa za Srednjo Evropo in da nam ob imenu Jugovzhodna
Evropa (oziroma Balkan) rado postane nelagodno. Kot del Jugoslavije smo od
leta 1918 dalje pripadali tudi tej regiji, vendar bi zdaj radi to
zgodovinsko poglavje čim prej dokončno zaprli in balkansko avanturo po
možnosti pozabili; večina prebivalcev na južnih pobočjih Alp je namreč
prepričana, da to za nas ni dovolj ugledna družba in da jo v vseh pogledih
prekašamo. Tudi sicer sta se Jugovzhodna Evropa in Balkan uveljavila kot
pojem politične in drugačne problematičnosti. Humboldtovi ustanovi, ki je
sredi aprila svoje bivše štipendiste pozvala na drugo jugovzhodnoevropsko
srečanje na univerzo v Bukarešti, slovenske zadrege z regionalno identiteto
in naš sram zaradi čudnih sorodnikov na jugu očitno niso bili v zavesti in
bi se jim najbrž tudi čudila, če bi z njimi skušali utemeljiti svojo
odsotnost na srečanju, saj so v opreki s pozitivnim načinom političnega in
kulturnega premišljanja. Srečanje pod naslovom Znanstveni dialog v
Jugovzhodni Evropi: Raziskovalne pobude v humanistiki in družboslovju je
organizirala z namenom spet povezati med seboj humboldtovce te regije,
osvežiti njihove zveze z Nemčijo ter jim pomagati pri skrbi za znanstveni
podmladek. V zadnjem desetletju so se ob spremembah družbenih režimov in v
vojni pretrgali marsikateri prej plodni osebni in inštitucionalni stiki
znotraj znanstvene in univerzitetne elite, stiki, ki jih je vredno obnoviti.

Ustanova se imenuje po Alexandru von Humboldtu (1769--1859), vsestranskem
naravoslovcu in raziskovalcu Srednje in Južne Amerike, ki je bil zgled
znanstvenika svojega časa (tudi njegov brat Wilhelm je bil znan filozof in
jezikoslovec ter je dal ime univerzi v Berlinu). Štipendija je sicer že iz
19. stoletja, v današnji obliki pa vse od leta 1953 krepi mednarodno
znanstveno sodelovanje po svetu in kulturne stike, ki pri tem nastanejo. V
ta namen podeli vsako leto mladim tujim doktorjem znanosti 600 zelo
spodobnih štipendij in jim omogoči eno leto bivanja v Nemčiji. Z njimi tudi
po izteku štipendije ohranja stike ter jim pomaga pri delu. Do zdaj je tako
oskrbela že 20.000 znanstvenikov iz 130 držav; iz Jugovzhodne Evrope jih je
bilo 1600, med njimi ena četrtina humanistov in družboslovcev.

Srečanja v Bukarešti je drugo v okviru posebnega programa Jugovzhodna
Evropa. Tretje, na katerega bodo povabili tehnične strokovnjake, bo še letos
v Zagrebu. V romunsko prestolnico je pripotovalo preko 80 bivših
štipendistov iz Romunije, Madžarske, Bolgarije, Srbije in Črne Gore,
Hrvaške, Slovenije, Albanije, Bosne in Hercegovine in Makedonije; starejši
člani "Humboldtove družine" so danes zvečine univerzitetni profesorji ali pa
zasedajo ustrezno visoke položaje na raziskovalnih inštitutih, če se že niso
odločili za prestop v politiko. Pogrešali smo kolege iz Grčije, ki jih Nemci
niso povabili, čeprav je Grčija po vseh kriterijih neizogibni del
jugovzhodne Evrope. Kot razlog za odsotnost Grkov so navedli dejstvo, da je
Grčija kot članica evropske skupnosti že tako močno priklopljena na razne
spodbujevalne finančne vire, da ne bi bilo smiselno, ko bi črpala še iz
sredstev, namenjenih znanstveni obnovi Jugovzhodne Evrope. Kaj vse bomo
šteli v okvir Jugovzhodne Evrope, je pač odvisno od tega, kateremu
povezovalnemu elementu bomo dali poudarek, zato en zemljevid tega konca
sveta ni enak drugemu: na nekaterih manjkata Slovenija in Madžarska, na
drugih Grčija. Če se pustimo zapeljati vedri atmosferi na srečanju in za
trenutek potlačimo našo balkansko preganjavico, potem smemo tvegati presojo,
da ni šlo za kakšne zlohotne načrte vračanja Slovenije na Balkan in
cementiranja neljubega balkanskega objema, ampak za plemeniti cilj krepitve
razumevanja med različnimi in občasno tudi sprtimi kulturami. S tem ko
Slovenija prizna, da je del njene zgodovinske identitete tudi balkanski,
nikakor ne ogroženi alternativnih povezovalnih ciljev: mediteranskega,
alpskega, panonskega, srednjeevropskega ... Poročila kolegov o tem, kako se
vključujejo v najrazličnejše evropske in zunajevropske projekte, so
potrdila, da enako fleksibilno razumejo svojo regionalno identiteto tudi
druge države v regiji. Ne v poudarjanju regionalnih meja, ampak v njihovem
preseganju je naša perspektiva.

Najštevilneje so se povabilu v Bukarešto odzvali zgodovinarji, sledili so
germanisti, filozofi, pravniki, jezikoslovci, slavisti, arheologi in drugi.
Mimo težav, specifičnih za ta konec sveta, so prišle do izraza še težave, ki
tarejo celotno disciplino. Udeleženci so si bili enotni v presoji, da se
humanistika v razmerju do drugih panog marginalizira. Tema predavanj in
debate je bila tudi nacionalna zamejenost humanističnih strok: če je
humanist zgolj osmišljevalec nacionalne skupnosti, se izpostavlja
nevarnosti, da iz znanstvenika postane politik ali prerok. Matični prostor
humanistike so univerze, ki so agencije racionalne socializacije, zato je
treba vlogo univerze v družbi stalno in odgovorno preverjati. Brez
predsodkov je bila izrečena pobuda za premislek, koliko sploh še veljajo
humboldtovski ideali tradicionalne kontinentalne univerze, ki je enakopravno
združevala znanstveno raziskovanje in poučevanje. Predsednik ustanove
Wolfgang Frühwald, sicer profesor nemške filologije, je v uvodnem nagovoru
pojasnil, da so humanistika in družbene vede tisto mesto, kjer še najlaže
pride do premisleka o načinih, kako v razsutih državah evropskega jugozahoda
spet vzpostaviti sodelovanje in duh razumevanja, v imenu katerega se danes
združuje cela Evropa. Za pojem združevanja uporabljajo Nemci isti težko
prevedljivi izraz Zusammenwachsen ('skupajzraščanje'), ki je bil geslo pred
dobrimi desetimi leti ob podrtju zidu med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Smisel
evropskega združevanja je vzpostaviti družbo, ki se bo v uspešnosti lahko
merila z Ameriko in ki bo lahko uveljavila tisti združevalni pogoj, ki ga
Amerika ne upošteva, to je pluralizem regionalnih identitet. Ena izmed
ključnih besed srečanja brain draining (beg možganov) je izrecno kazala na
nevarnost enosmernega Ameriškega dojemanja znanstvenega "sodelovanja": 60 %
inženirskih doktorandov v ZDA so tujci; od štirih nemških štipendistov v
Ameriki pride nazaj samo eden.

Druga ključna beseda srečanja je bila mednarodni znanstveni jezik, lingua
franca znanosti. Vodja filološke debatne skupine Jörg Roche, ki sicer
predava o jezikoslovni obdelavi podatkov na univerzi v Münchnu, je posvaril
pred slabimi platmi uporabe popreproščene angleščine v znanosti. Če že v
trdih znanostih lahko shajajo samo s formulami in jih naravni jezik celo
moti, je v humanistiki takrat, kadar gre za kompleksne in izrazno zahtevne
vsebine, natančen jezik neobhodno potreben in poenostavljena angleščina
lahko pripelje samo do nesporazumov. Seveda je enaki nevarnosti
izpostavljena tudi nemščina, kadar sama postane jezik mednarodnega
sporazumevanja -- tako vologo je imela tudi na tem srečanju. Rešitev je v
izogibanju monolingvizmu (enojezičnosti) in v paralelni kompetenti rabi več
jezikov. Kako zdravilno deluje ob stremljenjih omejiti slovenščino v korist
velikih jezikov na ljubljanski univerzi spoznanje nemškega jezikoslovca, da
preklop na mednarodno znanstveno angleščino nujno pomeni ošibitev lastnega
jezika!

K prijetni atmosferi na srečanju je prav gotovo prispevalo to, da odgovorov
na zastavljena vprašanja organizatorji niso prinesli že kar s sabo iz
Berlina, Münchna in Bonna, ampak so se sproti oblikovali v debati. Iz
sklepnih besed smo razbrali, da se vračajo bogatejši za izkušnje in
spoznanja, ki jih je prispevala naša neposredna mnenjska izmenjava. Kot že
velikokrat prej se je potrdila uveljavljena politika inštitucije, ki daje
prednost osebnim stikom med znanstveniki pred vzpostavljanjem uradnih stikov
med znanstvenimi inštitucijami. Srečanja zato ni mogoče vtakniti v matrico
neenakopravnih odnosov med bogatim evropskim zahodom in obubožanim vzhodom,
ki se neprijetno in vedno znova razmnožuje ob arogantnih, pokroviteljskih in
kulturno ignorantskih obiskih uradnikov Evropske skupnosti v državah
kandidatkah. Nasprotno: taka akademdska srečanja krepijo samozavest, moč in
kompetenco podrejenih partnerjev v odnosih z evropsko birokracijo, do katere
tudi Humboldtova ustanova goji kritično distanco.

Strokovno srečanje na temo Znanstvenega dialoga v Jugovzhodni Evropi je
pomagalo zakrpati posamezne odnose, natrgane med vojnami zadnjega
desetletja. Udeleženci so dali vrsto pobud za organizacijo srečanj in za
sodelovanje med državami regije, bogati "striček Alex" iz Bonna pa je
obljubil poskrbeti za sodobni informacijski servis in seveda za finančno
podporo projektom regionalnega in medregionalnega značaja. Pozornosti je
bilo deležno obvestilo o ustanovitvi univerzitetnega programa
srednjeevropskih študij, po vzoru že uveljavljenega programa evropskih
študij. Predavanja bodo potekala v angleščini in nemščini, kar bo sicer
zmanjšalo mednarodni monopol angleščine, vendar -- naj dodam svoj
pomislek -- k emancipaciji manjših jezikov ne bo moglo prispevati.

Predstavniki fondacije so zadnjega dne predstavili številne vabljive
možnosti štipendiranja (http://www.humboldt-foundation.de), ki jih Nemci
ponujajo doktorandom, mladim znanstvenikom, akademskim učiteljem in
njihovemu podmladku. Poudarili so, da štipendije nimajo namena za stalno
zvabiti tuje pameti iz revnih delov sveta na udobni zahod, ampak da je
njihov namen vzpostavljanje kvalitetne in zanesljive znanosti v deželah, iz
katerih štipendisti prihajajo, kar je na daljši rok blagodejno tako za
državo gostiteljico kot za celo civilizacijo. Ker je pravica za prijavo na
večino štipendij po svetu omejena s 30 do 35 leti, ni odveč opozorilo, da se
pri načrtovanju bodočega univerzitetnega študija v Sloveniji zvesto držimo
evropske formule treh let dodiplomskega študija, dodatnih dveh let za
magisterij in potem takoj doktorskega študija; vsakršno vztrajanje pri
obstoječem režimu dolgotrajnega dodiplomskega študija pomeni le omejevanje
priložnosti slovenskim študentom pri potegovanju za ugodne tuje podiplomske
in podoktorske štipendije.

Ob žurnalističnih poročilih o političnih, gospodarskih in kulturnih
brezobzirnostih, ki dajejo barvo našemu prostoru in trenutku, človek kar
pozabi, da obstajajo na svetu tudi pomirljivi in plemeniti družbeni načrti
in predstave. Humboldtova ustanova je prav gotovo njihov pomemben generator
in zatočišče. Osebno mi je zelo ugajalo mnenje, da je delitev Evrope na
zahod in vzhod, ki je identično delitvi na center in periferijo,
neproduktivno. Specifika in prednost Evrope je njena raznolikost in ta
kapital se moramo šele naučiti ceniti. Tako univerzalizacija (globalizacija)
kot nacionalizem sta nasprotnika raznolikosti, njena garancija pa je
multikulturna družba. Od tod tudi prizadevanje Evrope za osvežitev
večjezičnih in multikulturnih regionalnih identitet, ki so jih v 19.
stoletju povozile enonacionalne države. Zgodovinar Holm Sundhausen je
problematiziral v naših krajih priljubljeno geslo Nazaj v Evropo. Kot da ne
bi bili že zdaj del Evrope! Problematično je zato, ker predpostavlja, da je
prava Evropa samo na Zahodu (menda naj bi ime kontinenta izviralo iz
feničanske besede ereb 'sončni zahod') in da je identična s prostim trgom in
demokracijo. Ta ekskluzivni, izključevalni pojem Evrope, tudi omejevanje
Evrope na antično-krščansko izročilo, pomeni njeno redukcijo in odpoved
tistemu, kar je v razmerju do Amerike za Evropo specifično in bistveno, to
je odpoved njeni raznolikosti. Z drugimi besedami: tudi večstoletna
otomanska okupacija in obdobje komunističnih režimov sta del evropske
zgodovine in identitete.

Če hočemo aktualno geslo spopad med kulturami nadomesti z geslom dialog med
kulturami (takega prizadevanja je na Nemškem neprimerno več kot v naših
ponosnih in samozadostnih krajih), bi bilo koristno, ko bi po vzorcu tiste
polemične definicije Srednje Evrope, ki trdi, da je to le meteorološki
pojem, tudi pri razumevanju celotne Evrope izhajali iz njenega geografskega
okvira. Tako imenovana corporate identity, ki jo določajo enakopravno
sodelovanje, spoštovanje drugačnih kultur in življenjskih oblik in
usmerjenost k univerzalnim človeškim pravicam, je namreč garancija naše
nadaljnje skupne eksistence.

Se opravčuje, ker je članek za slovlitovske navade skoraj predolg, Miran
Hladnik