[SlovLit] (S)poročilo o maturi

[Miran Hladnik]

From: Boza Krakar
To: Slovlit
Sent: 18. julij 2001 19:24
Subject: (S)poročilo o maturi

Zadnji nastopi zaskrbljenih varuhov lepe slovenske besede me žal niso
prepričali o sublimnem poslanstvu zapletenega literarnoestetskega fenomena
oz. Literature z veliko začetnico, niti ne o načinih njenega branja, in še
manj poučevanja -- pri katerem, kot najbrž vsaj dr. Ihan dobro ve, se poleg
občutka za čisti prvobitni užitek vzgaja tudi zmožnost njegovega
poimenovanja in argumentiranja (za ekološko kulturo nemara tudi ne zadostuje
naivno občudovanje naravnih lepot?)

Skoraj prepričali pa so me ti nastopi o nečem drugem: Esej pri slovenščini
(pustimo vnemar to, da se esej piše tudi pri drugih predmetih, kdo se meni
za te podrobnosti!) se v dobri (da ne rečem boljši) polovici slovenske
javnosti ni "prijel". To ima po mojem bolj malo opraviti z njegovimi
(varuhom manj znanimi) cilji ali z njegovo zasnovo, ki izvira iz določenega
spoznavnega procesa in iz zatečenega stanja v praksi. Pomemben razlog je
bržkone bolj ta, da so ob uvedbi eseja o književnosti nagnali ogorčen trušč
nekateri vplivni razlagalci literature in eseja na Slovenskem, ki so se jim
po svoje pridružili še nekateri drugi oblikovalci mnenja o šolskih zadevah,
njihovo početje pa se je srečno ujelo z odpori bolj ali manj obveščenih,
predvsem mnogih učiteljev. Takih, ki so se zbali, kako bodo, za to
neusposobljeni, zdaj učili literaturo namesto o njej, takih, ki so pri
svojem pedagoškem početju imeli subjektivne raziskovalne ali pisateljske
ambicije bolj izrazite kakor pedagoške, ali še kaj.  Ti odpori so pri mnogih
od njih doslej splahneli, slab sloves eseja pri slovenščini pa je ostal
stalnica slovenskega družbenega (oz. družabnega) življenja, dežurni simbol
pedagoškega mračnjaštva. Tega, priznajmo s kančkom resignacije, pač zlepa ne
bo mogoče izbrisati, pa naj bo poslej eseja prijaznost sama in naj v njem
žarijo literarno estetski organizmi v vsej svoji zapleteni celovitosti. --
Odveč je zdaj (ponovno) pripovedovati, da je prav uvedba eseja pri
slovenščini sprožila branje literature v šoli, ne le poučevanje o njej. Pa
da je bilo zaradi nepoučenosti dijakov o načinih pisanja potrebno dati
navodila, ki so preprečevala zgolj razčustvovano moraliziranje, stereotipno
obnavljanje (ne)prebrane vsebine, ali ponavljanje slabo razumljenih vnaprej
izdelanih interpretacij, ki jih tudi nekateri doktorji znanosti, deklarirano
drugačnega prepričanja, še pišejo za založniške satelite maturitetnih
dogajanj. Pa da ima tudi način ocenjevanja svojo logiko, rešujoč kvadraturo
kroga med zbirokratiziranimi zahtevami po nezmotljivem  točkovanju ter
naravno pravico do ocenjevalčeve subjektivne interpretacije tovrstnega
pisanja. Prav res, vse to razkladanje je  odveč. Prav ima Jože Toporišič:
nenaklonjenega naslovnika pač ni mogoče prepričati.

Maturitetni komisiji v prid prijaznosti mature, ki se bo jeseni znašla pred
posvečenimi in od tovrstnih mnenj poučenimi predstavniki davkoplačevalcev,
zato predlagam gordijsko rešitev: ukinimo maturitetni esej pri slovenščini.
Ukinimo zanj potrebno opazovanje literature, ki skruni čisto radost njenega
dojemanja. Naj se z vsem tem mukotrpnim spoznavanjem raznovrstnega
sprejemanja umetnosti ukvarjajo pri glasbeni in likovni vzgoji, če že ne
uvidijo škodljivosti tega početja. Naj se bodoči izobraženci učijo (najbolje
kar angleške) terminologije pri biologiji in kemiji, kjer je to vendar
samoumevno, interpretirajo pa naj kuharske bukve (priporočam tudi kakšen
naravoslovni učbenik, vsekakor pa je treba paziti, da med priporočeno
literaturo ne zaide Kuharica Uharica S. Makarovič!). Literatura z velikim L
pa naj enkrat za vselej dobi mesto, kjer ji gre - med občutljivimi in
posvečenimi sladokusci rerum litterarum, ki bo v njihovo druščino z veseljem
vstopalo slovensko dijaštvo.  Bralna kultura bo ob tej kakovostni spremembi
v šolskem sistemu zatorej zanesljivo skokovito naraščala, srednješolski
učitelji bodo spričo motivacije in ustvarjalnosti svojih gojencev lahko
dvignili svojo pedagoško kreativnost nad univerzitetno raven! Nič ne de, če
se bo to idilično sproščeno uživanje sčasoma preselilo v cvetoča bralna
društva, krožke in klube. -- V šoli, bodo slejkoprej rekli v Evropo hiteči
davkoplačevalci, se je treba učiti resne reči, take, ki so za maturo! Iz
šole izgnanim literarnim navdušencem bo namreč ne glede na to ostalo
zadoščenje, da so rešili svoj predmet pred piflanjem in seciranjem, kakršno
straši med maturitetnimi predmeti, pri katerih je treba zadevno predmetnost
razčlenjevati, se učiti imen in definicij, poznati včasih njen razvoj, se do
nje znati kritično opredeljevati. In, pomislite, pri nekaterih predmetih o
vsem tem pisati celo esej! Ja, kaj takega!

Dr. Boža Krakar Vogel
Ljubljana, Rozmanova 7