[SlovLit] Molièrov Skopuh -- Re: O drugačnosti v slikanicah -- Revija za narodnostna vprašanja

[Miran Hladnik]

Od: Slovenski gledališki inštitut <slogi na slogi.si>
Date: V pon., 8. jan. 2024 ob 11:30
Subject: Molièrov Skopuh na slovenskih poklicnih odrih, v torek, 9.
januarja 2023, ob 18. uri v Drama Kavarni, SNG Drama Ljubljana,
Erjavčeva 1, Ljubljana.

Snov za Skopuha je Jean-Baptiste Poquelin Molière črpal pri Plavtu in
njegovi Aulularii ali Komediji o loncu. Krstno ga je uprizoril 9.
septembra 1668 v gledališču Palais-Royal – sam je nastopil v vlogi
naslovnega lika Harpagona, ki pooseblja grabežljivost in skopost.
Kljub ugodnemu kritiškemu sprejemu (po Robinetu je bila uprizoritev
»polna smešnih pripetljajev«, ki jih je podala »odlična zasedba«) pa
igra ni pritegnila občinstva. Uspeh je nastopil šele pozneje: Skopuh
je postal eno najpogosteje uprizarjanih Molièrovih del. Večkrat je
nagovoril tudi slovenske gledališke ustvarjalce: prvič v sezoni
1919/20 v Trstu in pozneje na poklicnih odrih še sedemkrat oziroma
osemkrat, če k celoti prištejemo tudi »najbolj skopo izvedbo Skopuha«,
monodramo Andreja Rozmana Roze (2007).

O uprizoritvi v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1920 ni znanega
veliko; režiral jo je Emil Kralj. Uporabljeni prevod Skopuha Friderika
Juvančiča sicer ni bil prvi, v naslednjih desetletjih mu jih je
sledilo še pet; že postavitev leta 1922 v Mariboru je uporabila prevod
Maksa Šnuderla. Dušan Moravec v pregledu tržaškega gledališkega
delovanja do požiga Narodnega doma označi dejstvo, da je bil Skopuh
»prej igran v Trstu kakor v slovenski prestolnici«, za »zanimivost
svoje vrste« in zapiše, da sta Emil Kralj in Marij Sila sledila
zamislim Milana Skrbinška, ki je štel Molièrovo igro »v svoj idealni
program«. To potrjuje mariborska postavitev, pripravljena v počastitev
tristoletnice Molièrovega rojstva, ki jo je Skrbinšek režiral in v
njej nastopil v vlogi Harpagona.

Prvo in doslej edino uprizoritev Skopuha v ljubljanski Drami je leta
1926 režiral Osip Šest. Po kritiškem mnenju Franceta Koblarja je
»zaradi grobe domačnosti nekaterih igralcev« igra »spominjala na
prvotno snov stare burke in ni bila prava francoska klasična
komedija«. Kakšne pa so bile poznejše uprizoritve, denimo druga
mariborska (1947) in druga tržaška (1948), obe v režiji Jožeta Babiča,
ki je cenil Molièrov »revolucionarni odnos do dobe, v kateri je
živel«, ali celjska (1957) v režiji Andreja Hienga, ki je zapisal, da
je to »zelo kruta komedija«? Kako je kritika ocenila kranjskega, v
gmajn gorenšno postavljenega vohernika, kot si ga je leta 1999 z ekipo
zamislil režiser Vito Taufer, kako na commedio dell'arte oprto branje
režiserja Borisa Kobala v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2010?

Vabljeni na zgodovinski prelet slovenskih gledaliških srečevanj z
Molièrovim Skopuhom, ki ga pripravlja teatrologinja in kustosinja Ana
Perne. Diana Koloini, dramaturginja aktualne uprizoritve v SNG Drama
Ljubljana pa bo predstavila svoj pogled na to Molièrovo komedijo.
[...] (https://obvescanje.slogi.si/w4f1v6r0j2/2387758824036505285/j1t2/)

===

From: Andrej Zavrl <andrej.zavrl na outlook.com>
To: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>
Date: Mon, 8 Jan 2024 13:57:41 +0000
Subject: Re: O drugačnosti v slikanicah
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2024/008243.html)

Spoštovani, želel bi predlagati, da se – kolikor je le mogoče –
izogibamo izrazu »drugačnost«, kot je uporabljen v sporočilu O
drugačnosti v slikanicah.

»Drugačnost« dobi pomen šele v bolj ali manj izrecni opoziciji z
»nedrugačnim«, torej z nečim, kar imamo za normo, čeprav ta ostaja
povečini neizrečena. »Mi«, ki smo norma, nasproti »njim«, ki so
»drugačni«. To pa že takoj pomeni tudi razporeditev moči in vrednostno
sodbo ter še dodatno marginalizacijo »drugačnih«. Tudi kadar
zatrjujemo, da to »drugačnost« (njeni »drugačnosti« navkljub)
sprejemamo, zgolj potrjujemo in utrjujemo status quo.

Čeprav se morda zdi napredno govoriti o »drugačnosti«, pa je prava
strast po drugačenju, ki jo lahko opazujemo na vsakem koraku, v
resnici problematična. Kadar neko temo oziroma okoliščino prepoznamo
in označimo kot »drugačno«, jo namreč prepoznamo in označimo kot
motnjo, problem, o katerem je treba razpravljati. Tudi kadar se
obravnave »drugačnosti« lotevamo z dobrimi in vzgojno optimističnimi
nameni, imajo postopki drugačenja, med- in znotrajkulturnega
orientalizma, ki jih s poudarjanjem oznak, kot je »drugačnost«, le še
spodbujamo, negativne posledice. Mislim, da moramo paziti, da z
dobrohotnostjo in dobronamernostjo ne delamo več škode kot koristi.
Opisati, nasloviti ali razlagati neko osebo, osebno okoliščino ali
identiteto kot »drugačno« pomeni, da pojavov ne poimenujemo s pravimi
imeni, raznolikost pa zatiramo z »drugačnostjo«.

Lep pozdrav,
Andrej Zavrl

===

From: Sabina Zorcic <zorcic.sabina na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Mon, 8 Jan 2024 16:27:36 +0100
Subject: Izšla je nova številka revije Razprave in Gradivo, Revija za
narodnostna vprašanja

Prosto dostopno na: https://sciendo.com/issue/TDJES/91/91 [dve
razpravi sta jezikoslovni -- mh]

Vabljeni k branju!