[SlovLit] Slovensko-ukrajinski stiki -- Trdina in Rusi

Čet Mar 17 22:41:25 CET 2022

From: Katja Cingerle <katkacingerle7 na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Thu, 17 Mar 2022 14:15:44 +0100
Subject: Taras Ševčenko in slovensko-ukrajinski stiki
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007681.html)

Dela ukrajinskega pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka
(1814–1861) so Slovenci lahko brali že v začetku 20. stoletja. Za
prevod je poskrbel duhovnik Josip Abram, ki je prevajal njegove in
druge ukrajinske pesmi, temu narodu je posvetil svoje pesmi in
Slovencem razkrival ukrajinsko zgodovino. Prvi ga je imenoval
"ukrajinski Prešeren". Podobnosti med njima so predvsem v tematiki.

Ševčenkova prva pesniška zbirka Kobzar je izšla leta 1840, v
slovenščini pa leta 1907. Prevodu je Abram dodal predgovor, zemljevid
Ukrajine, obsežen zgodovinski pregled Ukrajine ter Ševčenkov
življenjepis in seznam njegovih del. Točno 100 let pozneje je
faksimile z dodanimi spremnimi besedami fotografijami Abrama, Ševčenka
in Štanjela ter s Ševčenkovimi ilustracijami v sodelovanju z Društvom
Ukrajincev in Rusinov – Karpati izdala založba Družina. Zdaj je
založba Družina pripravila e-knjigo. Najdete jo tule:
https://www.druzina.si/flip/revije/praznicna-druzina/1/64i/mobile/index.html

Novinarski prispevek o Tarasu Ševčenku lahko preberete na povezavi
https://www.druzina.si/clanek/le-boj-pesnikovo-nezno-srce in v novi
številki Družine. V prispevku so na kratko omenjeni tudi nekateri
kulturni stiki in vplivi med Slovenci in Ukrajinci. Več o tem je
predstavljeno v knjigi in v članku  Pot do slovenistike na Katedri za
slovansko filologijo Univerze Ivana Franka v Lvovu
(https://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/Klymets.pdf), v
katerem je navedeno:

"Prvi korak k poznavanju ukrajinsko-slovenske kulture in jezika
predstavlja delo Ljudmile Kancedal (takrat zaposlene na Inštitutu za
književnost Narodne univerze Ukrajine Tarasa Ševčenka v Kijevu), in
sicer na področju recepcije književnosti, kulture in jezika. V svoji
doktorski disertaciji iz leta 1995 raziskuje ukrajinske in slovenske
literarne odnose ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Kasneje so
bili njeni znanstvenoraziskovalni rezultati predstavljeni v samostojni
monografiji Ukrajinsko-slovenski literarni odnosi od konca 19. do
začetka 20. stoletja (2005)."

"Ludmila Kancedal je proučila in poenotila gradivo, ki so ga zbrali
prejšnji raziskovalci in je predstavljeno v različnih publikacijah
(raziskave G. Vervesa, I. [Juščuka], F. [Pogrebenika], A. Zasenko, V.
[Grimiča] in drugih avtorjev, ki so se ukvarjali predvsem s
proučevanjem recepcije ukrajinske književnosti v Sloveniji; dela T.
[Ševčenka], Marka [Vovčoka], V. Stefanika, O. Kobiljanske) ter se
osredotočila na zanimanje Ukrajincev za slovensko literaturo, zlasti
na znanstvene stike I. Franka in Slovencev, na raziskavo S.
Jaričevskega o Francetu Prešernu in na Slovenski dnevnik znanstvenika
Mihajla Zubrickega, ki predstavlja temeljno delo o prvi svetovni
vojni. Odkrila je več kot deset prej neznanih prevodov slovenske
kratke proze."

Lep pozdrav,
Katja Cingerle

===

Subject: Misli in presoje [oz. -- Rusija, Trdina, Ukrajina (re:
https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2022/007674.html in prej)]
Date: Sat, 12 Mar 2022 12:28:32 +0100
From: Igor Kramberger <k na aufbix.org>

Dober dan, Miran! […] Kdor je prebral monografijo o Aškercu Marje
Boršnik (bila je dobra prijateljica z mojo staro mamo še iz
študentskih časov – to je morala biti res nenavadna generacija žensk
kmalu po ustanovitvi univerze v Ljubljani), je nedvomno začutil, s
kakšnim zanosom je Boršnikova opisala Aškerčeve načrte, da spremeni
revijo *Ljubljanski zvon* v svetovljansko revijo celotnega slovanskega
sveta. Ta zamisel je propadla, ker je naletela na splošno zavračanje
med vsemi potencialnimi sotrudniki revije v Sloveniji. Sploh je imel
Aškerc na prelomu stoletja status osebe, s katero nekateri niso hoteli
imeti stika, zlasti Ivan Cankar: zadošča, da v njegovih pismih
preberemo pripombe na račun Schwentnerjeve odločitve, ko je urejanje
Kettejeve ostaline prepustil prav Aškercu.

Zanimivo je v tem kontekstu, da Schwentner takrat ni izdajal zgolj
Župančiča in Cankarja, začel z izdajo zbranih spisov Kersnika in
Trdine, temveč je veliko uredniških nalog zaupal prav Aškercu – in se
mu oddolžil z objavo njegovega poznega epa.
<https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/605185?lang=SLV#full>

Že Jurčič je v času, ko so revijo *Ljubljanski zvon* komaj
ustanavljali, zavračal, da bi bila namenjena prevodom: želel je, da bi
bila glasilo slovenske, domače ustvarjalnosti (nekako kot revija
Pionir / Gea proti National Geographic). Aškerc je v drugi izdaji
Kettejevih zbranih pesmi upošteval vse Cankarjeve pripombe k prvi. V
drami *Hlapci* pa se je Cankar po svoje oddolžil Aškercu: v prizoru,
ko čistijo šolsko knjižnico. Toliko za kontekst – in spreminjanje
presoj.

Aškerc je hotel po svoje videti v Rusiji nekaj podobnega kot Trdina:
moderno, razvito, napredno državo, državo, ki je lahko zgled (in to je
bila carska Rusija med svojimi osvajanji za Trdino in tik pred svojim
propadom za Aškerca). Kaj je iskal, hotel videti, česa ni opazil in
čemu se je morda med potovanjem celo izogibal ali o čem v svojem
potopisu niti ni hotel pisati: vse to je po moje bolje presojati glede
na njegov spodleteli uredniški projekt – in ne s Saidovo kategorijo
*orientalizem*.
<https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/66070272?lang=SLV#full>

Trdina sploh ni nikdar potoval v Rusijo. Bral je predvsem *nemške*
pisce knjig in prispevkov / študij o Rusiji. Poznal je vsaj najbolj
znano delo Alexandra von Humboldta, ki je zaznamovalo pogled mnogih
geografov (ga nekajkrat omenja): Kosmos. In za Humboldta velja, da je
bil zagotovo raziskovalec, ki ni hodil po svetu z imperialnim
pogledom. Njegova kategorija *geognozija* je bila vodilo tudi Trdini
pri opazovanju Dolenjcev. Sicer pa: tebi ne rabim razlagati, kdo je
bil Humboldt, a v *nemškem* geslu o njem v Wikipediji je zgovorno
poglavje o njegovem potovanju po ruskem cesarstvu, ki je potekalo in
se predvsem izteklo povsem drugače kot potovanje v Srednjo / Južno
Ameriko.   <https://de.wikipedia.org/wiki/Alexander_von_Humboldt>

Trdina je znal dobro presojati zanesljivost nemških piscev, držo ali
gledišče, s katerega so pisali o Rusiji. To tudi pomeni, da je
razlikoval med nemškimi  raziskovalci in nevarnostjo germanizacije za
slovenski jezikovni / kulturni / narodni prostor. Ta nevarnost je bila
zanj zelo realna in nadvse ogrožajoča. Njegov pogled proti Rusiji je
bil pogled nekoga, ki išče oporo ali zaslombo. Pri tem si je želel, da
bi bila ta opora podobno razvita, podobno kultivirana kot nemška
stran, čeprav po svoji duši drugačna od te (avstrijsko-nemške). [...]

[Dalje in celotni prispevek na https://slov.si/doc/kramberger_trdina.docx -- mh]