[SlovLit] Nova monografja o Janezu Bleiweisu -- Občanska znanost -- Računalniško mišljenje

[Miran Hladnik]

 Od: Urška <urska.perenic na gmail.com>
Date: V sre., 28. jul. 2021 ob 13:57
Subject: Nova monografja o Janezu Bleiweisu: JANEZ BLEIWEIS, NOVICE IN
MODERNIZACIJA SLOVENSKE DRUŽBE

210-letnica rojstva dr. Janeza Bleiweisa 2018 je bila zgolj zunanji
povod za simpozij o njem, saj so bile izhodišče za premislek o
njegovem življenju in delu teme, povezane s Kmetijskimi in
rokodelskimi novicami. Imenitno je bilo, da se je to dogajalo ravno v
letu v letu obhajanja 80-letnice SAZU, (le da ob ustanovitvi ni smela
biti Slovenska!), saj je dr. Janez Bleiweis prvi slovenski akademik;
že leta 1866 je postal tudi član JAZU v Zagrebu.

Stiki z ljudmi so ga kot tajnika Kmetijske družbe in urednika
Kmetijskih in rokodelskih novic po marčni revoluciji leta 1848 iz
gospodarstva in kulture pripeljali v politiko, v katero se je tako
zakopal, da ga ima slovensko zgodovinopisje »za prvaka našega
političnega življenja«.

Te dni je izšel monografski zbornik s tematiko omenjenega simpozija.
Kljub temu da je zasnova zanj nastajala v etnološkem krogu, je bil iz
njegovih vrst slab odziv, pač pa so se izkazali zgodovinarji.
Sodelovali so tudi filologi, dva novinarja in veterinar, zaslužni
profesor dr. Srdan V. Bavdek z uvodnim referatom O liku dr. Janeza
Bleiweisa. V labodjem spevu svojega prizadevanja za pravičnejše
presojanje Janeza Bleiweisa je z velikim poznavanjem njegovega
življenja in dela segel daleč čez obzorje svoje stroke.

Zgodovinarji različnih generacij, specializiranosti in metodoloških
usmeritev, predstavljajo Bleiweisove odzive na družbene premike v
njegovem času, bodisi na splošno v gospodarstvu, politiki, Cerkvi,
znanosti in kulturi ter zdravstvu. V vse navedene pore javnega
življenja je bil tako zares in  močno vključen, da so mu nadeli ime
»oče naroda«. Medtem ko ga Peter Vodopivec, Igor Grdina, Bogdan Kolar,
Željko Oset, Zvonka Zupanič Slavec v prvem razdelku obravnavajo v
različnih javnih vlogah, ga v drugem razdelku Bernard Nežmah, Ksenija
Horvat, Irena Selišnik in Marta Verginella) osvetljujejo izrecno kot
urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, tudi v primerjavi z
Valentinom Vodnikom in Josipom Jurčičem ter ocenjujejo njegovo vlogo
urednika in novičarja Novic ter odzivanje bralcev nanje.

Tretji razdelek napolnjujejo Marko Jesenšek, Anja Mlakar, Marjeta
Pisk, Urška Perenič, Kozma Ahačič, Božidar Jezernik, Marijan Dović s
filološkimi in kulturološkimi temami: po ena jezikoslovna in
etnološka, dve iz slovstvene folkloristike in tri iz literarne vede.
Posebno privlačen je tisti o Bleiweisovih literarnih ambicijah, saj so
redkim znane njegove priredbe  Županove Micke. Zadnji članek
razčlenjuje snovno pestrost Kmetijskih in rokodelskih novic in z
urednikovimi odzivi nanjo izrisuje Bleiweisov profesionalni in
človeški portret.

Doslej sta bila iz 19. stoletja v zvezde kovana France Prešeren
(umetnost) in Anton M. Slomšek (duhovnost). Upravičeno se jima sme
pridružiti Janez Bleiweis (gospodarstvenik in politik). Slomška je
postavila na prestol Cerkev, Prešerna kultura in literarna veda,
Bleiweisa pa je politika zavrgla, čeprav je imel najboljše izhodišče
za zgodovinski spomin. Kljub njegovim številnim zaslugam za napredek
slovenskega gospodarstva, ki je v njegovem času slonelo na kmetijstvu
in rokodelstvu (prim. naslov časopisa!) širša javnost o njem ne ve kaj
dosti ali pravzaprav nič. Podobno kakor sta se Anton Martin Slomšek
(1800–1862) pred njim in prekmurski narodni buditelj Franc Ivanocy
(1857–1913) za njim odrekla stanovski karieri narodu v prid, je ravnal
Janez Bleiweis, ko se je vrnil v Ljubljano, namesto da bi postal
univerzitetni  učitelj na Dunaju. Vse druge njegove zasluge so nekako
zbledele, medtem ko se sloves, ki si ga je ohranil z Novicami, krepi
in veča. V njih ohranjeno gradivo je neprecenljive vrednosti za
številne vede o življenju in delu slovenskega naroda v 19. stoletju.
Po količini in tehtnosti podatkov se lahko merijo z Valvazorjevo Slavo
Vojvodine Kranjske.

Prežihov Voranc je nekoč dejal, da je Mohorjeva družba naučila
Slovence brati. Enako upravičeno ali še bolj bi bilo to mogoče reči za
Kmetijske in rokodelske novice. Saj so prihajale v slovenske hiše vsak
teden, nekaj časa celo dvakrat tedensko! In so vzdrževale kontinuiteto
branja.

===

https://www.delo.si/novice/znanoteh/vsak-ve-nekaj-vsi-vemo-vse/ --
Mojca Vizjak Pavšič: Vsak ve nekaj, vsi vemo vse: Dr. Zdravko Mlinar:
občanska znanost - eden od stebrov odprte znanosti, pri nas še ni
dobila ustreznega mesta. Delo 29. 4. 2021. -- O občanski ali
skupnostni znanosti govorimo tudi pri projektih, ki angažirajo
študente (Wikipedija, Wikivir, popis partizanskih spomenikov). Urški
hvala za povezavo o prizadevanjih Zdravka Mlinarja
(https://slov.si/mh/galerije/galeri415/target0.html) na tem področju.

===

https://www.academia.edu/49958690/Computational_Thinking_and_Social_Science_Education
-- Seema Shukla Ojha: Computational Thinking and Social Science
Education. Academia Letters. -- Računalniško mišljenje ni tako zelo
različno od kritičnega mišljenja. Gre za zaporedje strategij,
usmerjenih k reševanju problemov (Data, Patterns, Rules and Questions
-- DPR-Q): upoštevaj podatke, razčleni jih v obvladljive kose,
identificiraj vzorce, identificiraj teme, oblikuj algoritme za njihovo
rešitev. Geslo o računalniškem mišljenju
(https://en.wikipedia.org/wiki/Computational_thinking) je na
Wikipediji v 20 jezikih, slovenščine še ni med njimi.