[SlovLit] Kocbek, Jarc, Vergerij, Foglar, Vartac -- Re: Biti noseč -- V bralnem klubu

Sre Mar 3 07:32:34 CET 2021

https://www.zrc-sazu.si/sites/default/files/novinarska202103.pdf

Edvard Kocbek: ZD 11. knjiga, 3. del. Esejistika 1958–1960. Ur. Mihael
Glavan (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 282).  708
strani. Knjiga prinaša Kocbekovo zrelo esejistiko iz Nove Poti v
triletju 1958–1960, iz časa, ko so se pletle najbolj zlovešče težave
okoli pričevalskega dnevnika Listina in ogrožale tudi njegovo anonimno
objavljanje. Bogata bera njegove esejistike v Novi poti z majhnim
dodatkom iz Koledarja Mohorjeve družbe in revije Naša sodobnost
(1961–1963) šteje kar 136 enot. Izhajala je v rubrikah Svet in duh do
1958, in Iz krščanskega sveta od 1959. Zadnji trije eseji so nekaj
posebnega, ker so po desetletnem prikrivanju podpisani s pisateljevim
pravim imenom in priimkom izšli v reviji Naša sodobnost 1961–1963.
Tematsko so besedila ubrana na poročila, razmisleke in komentarje k
pomembnim pojavom v sočasnem evropskem kulturnem življenju, o katerih
informira in širi obzorja slovenskih vernikov. Imena rubrik nakazujejo
večidel versko in filozofsko vsebino, vendar eseji dejansko
obravnavajo veliko širša obzorja, tudi družboslovno-ekonomska,
politična, sociološka in celo naravoslovna in tehnološka. Poudariti je
treba, da je Kocbekov izbor tematike, osebnosti in dogodkov visoko
strokoven in presenetljivo poznavalski. Njegov delež vsekakor prispeva
k visokemu intelektualnemu stremljenju revije Nova pot in izpričuje
vrhunske dosežke v slovenski esejistiki tistega časa.

Miran Jarc: Zbrano delo, 4. knjiga. Esejistična kratka proza /
Fabulativna proza / Vojna proza / Proza za otroke. Uredil Drago Bajt
(Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 283).  748 strani.
Četrta knjiga Zbranega dela Mirana Jarca predstavlja njegovo krajšo
prozo. V 20. letih je pisal predvsem meditativno kratko prozo, s
številnimi esejističnimi elementi, aktualnimi refleksijami in
futurološkimi napovedmi; značilen primer je cikel Gledanja (1924). Te
»črtice« je objavljal predvsem v časopisih Jutro in Slovenski narod.
Mnoge so bile nastavki za daljše pripovedi, ki jih je Jarc v poznejših
natisih izboljšal v zgodbeni zasnovi, ideji in slogu. V letih 1922 do
1937 so nastale novele z izrazitejšo fabulo; najboljši primeri te
proze so Bog in pustolovec, Črni čarodeji, Doživetje gospoda
Kastelica, Razodetje v slepi sobi in Legenda o Kvirinu. Mnoge Jarčeve
prozne stvaritve so ostale okruški, ki jih pisatelj ni vključil v
romana Novo mesto in Črna roža. Miran Jarc svoje kratke proze ni
nikoli izdal v samostojni knjigi. Zato sta tudi kritika in literarna
zgodovina o njej pisali manj. Starejša literarna zgodovina je Jarčevo
kratkoprozno pisanje komaj omenjala; več se je pisatelju posvečal le
Franc Zadravec. Po letu 1980 so se mlajši literarni zgodovinarji
izčrpneje ukvarjali z ekspresionističnimi značilnostmi Jarčeve krajše
proze. Ta je doživela novo ovrednotenje šele po letu 2000, v študijah
Gregorja Kocijana in Jožice Čeh Steger.

Peter Pavel Vergerij: Proti cenzorjem. Prevedel in spremna besedila
napisal Tomo Jurca (Življenja in dela, XXV. Kulturnozgodovinske
študije, 6).  233 strani. Osrednje mesto v Vergerijevem opusu
zavzemajo polemike s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig, ki
so se začeli pojavljati v Evropi v začetku 16. stoletja. Prebegli
koprski škof z izjemno pronicljivostjo dokazuje nesmiselnost tovrstne
cenzure in z domiselno psihološko igro vzpostavlja dialog z
inkvizitorji ter v svojih komentarjih k seznamom sestavlja svoje
protisezname, s katerimi po eni strani razkriva njihovo nepoučenost in
po drugi obvešča svoje bralce o pomembnih izdajah na področju takratne
protestantske literature. Protiseznami torej niso zgolj iznajdljivo
propagandno orodje, s katerim Vergerij diskreditira cenzorje in jih
»pouči« o delih, ki so jih izpustili, ampak tudi spiski knjig, ki bi
jih protestanti morali brati za svoje odrešenje. Gre torej za
propagando, ki deluje na več nivojih in je zaradi svoje neposrednosti,
lucidnosti, »lutrovske« neusmiljenosti ter seveda tiska, novega
medija, ki prispeva k njenemu širjenju, še posebej učinkovita.

Marija Stanonik, Iva Potočnik: Vartac - moja vas. Slovenska narečna
besedila in risbe otrok iz Benečije, Rezije in Kanalske doline
(Glasovi, 55).  424 strani. Petinpetdeseta knjiga v zbirki Glasovi je
posebna zaradi njenih najmlajših sodelavcev, šoloobveznih otrok,
katerih izdelki so bili po zaslugi Študijskega centra Nediža
objavljeni v vsakoletni prikupni publikaciji Vartac. Iz njegovih
osemindvajsetih zvezkov (1974–2001) je izbranih in prepisanih 366
folklornih ali spominskih zgodb, ki so jih zapisovali otroci iz
Benečije, Rezije in Kanalske doline, občasno pa tudi z Goriškega in
Tržaškega. Velikanska škoda bi bila, če bi ostalo prezrto v
osemindvajsetih zvezkih Vartaca objavljeno folklorno gradivo, ki
zanesljivo priča o pristni umetnostni móči prvotne besedne umetnosti
in je etnološko dokumentarno; še toliko bolj, ker neposredno prestreza
tudi izjemne razmere po uničujočem potresu v Furlaniji in Julijski
krajini leta 1976. Žanrska ureditev gradiva po razdelkih je
standardna, odprejo jo pesmi po vzoru starojudovskih judovskih hagad.
V nasprotju z drugimi knjigami zbirke se ta knjiga ne končuje s
šaljivimi povedkami. Zaključi jo razdelek Moja vas, tematika v njem se
navezuje na vsakdanjo realnost, ki je z izpraznjenimi vasmi danes še
veliko bolj kruta kot v času nastajanja sestavkov o domačih krajih

Lovrenc Foglar: Foglarjeva pesmarica. Editio princeps. Urednica
znanstvenokritične izdaje Nina Ditmajer.  Internetna objava. Foglarjev
rokopis je baročna romarska pesmarica, ki je nastala na Spodnjem
Štajerskem med letoma 1757 in 1762. To je doslej najstarejša znana
rokopisna pesmarica, ki so jo napisali Štajerci, vsebuje tudi prve
doslej znane slovenske marijinoceljske pesmi. Elektronska
znanstvenokritična izdaja rokopis predstavlja z več elementi.
Digitalni faksimile je dokumentarni vir celotne izdaje: jamči za
verodostojnost tako prepisov kot kritičnega aparata ter interpretacij,
podanih v opombah in študiji. Diplomatični prepis predstavi besedilo z
vsemi historičnimi besedilnimi posebnostmi, vključno z napakami. Dodan
mu je kritični aparat, ki zajema variantna mesta nekaterih verzij teh
pesmi, ohranjenih v osmih rokopisnih in tiskanih slovenskih pesmaricah
18. in 19. stoletja. Kritični prepis ponudi besedilo rokopisa v
prilagojeni, branju namenjeni podobi, kar najbolj zvesti domnevni
historični izreki. Dodatek vsebuje na prvem mestu seznam rokopisov ter
tiskov, po katerih je narejen kritični aparat variantnih mest. Sledi
mu znanstveni komentar z razlago okoliščin nastanka rokopisa,
jezikovnih in literarnih posebnosti ter uredniških načel prepisa.

===

Od: <boris.dolina na libero.it>
Date: V tor., 2. mar. 2021 ob 19:58
Subject: Re: Biti noseč
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2021/007296.html)

Pri nas v Dolini pri Trstu, a tudi drugod po Tržaškem, so za nosečo žensko
rekli, da je " v drugem stanu", ali pa da "nosi". Zadnje desetletje pa je
narečno izražanje postalo zelo ohlapno in vanj množično vdira italijanska
terminologija, to predvsem pri mlajšem in najmlajšem rodu. Danes rečejo kar
po italijansko, da je ženska "incinta". Besedno zvezo  "v drugem stanu"
malokdo še pozna. Bolj pogosto je v rabi izraz: "nosi".
Boris Pangerc

===

From: Tatjana Jamnik <tatjana.jamnik na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Tue, 2 Mar 2021 23:24:32 +0100
Subject: Knjiga spregovori: Leto ubežnikov 23. 3. ob 20h

Spoštovane sobralke, spoštovani sobralci, vabimo vas k branju knjige,
o kateri se bomo pogovarjali na SPLETNEM srečanju bralnega kluba
Knjiga spregovori v torek, 23. 3. 2021, ob 20. uri:  Sunjeev Sahota:
Leto ubežnikov. Prev. Petra Meterc. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove,
2020. 608 strani. (roman)

Romaneskna saga obravnava temo preseljevanja s trebuhom za kruhom,
hkrati pa razgalja nečloveški obraz neoliberalizma, v kakršnem živimo.
V ospredju pripovedi so trije mladeniči iz Indije, pripadniki
različnih kast, verstev in družbenih razredov, ki se znajdejo pod isto
streho v britanskem Sheffieldu, in v Angliji rojena Narinder, pobožno
sikhovsko dekle, ki se s težavo odloča med tradicijo in
samostojnostjo. Gostja: prevajalka Petra Meterc.  Prijave na:
drustvo na policadubova.org