[SlovLit] Jaro Komac -- O vendski slovnici -- Skepsa do literarne teorije

[Miran Hladnik]

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Date: V sre., 2. dec. 2020 ob 21:43
Subject: Re: [SlovLit] Jaro Komac (1924--2020)
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/007196.html)

[...] Zdrznil sem se, ko sem v današnjem *slovlitovem* zbirniku
zagledal dva zapisa o Jaru Komacu. Ne morem se spomniti, ali sem
prišel z njim v stik ali ne, ko sem leta 1980 pisal diplomsko nalogo.
Vem samo še, da me je k njemu napotil Bogomil Gerlanc. Moral bi
pogledati v nalogo, ali sem ga omenil v uvodu oziroma zahvali. Ko sem
sedaj prebral, da je bil Gradnikov famulus, se mi je utrnilo, da je
moral Gerlanc to vedeti. [...]

Pred dnevi sem prejel obvestilo, da je umrl nekdo, ki ga nisem nikdar
srečal, a sem si z njim občasno dopisoval dolga leta. Ko sem iskal
sedaj svoje prvo pismo, namenjeno njemu, sem ugotovil, da je zame
samoumevno obstajal osemnajst let. [...].

Dve osebi sta se poslovili: zame skoraj hkrati, obe sta postali del
mojega razpoloženja ta teden – ob vseh razlikah med njima. Najbolj
opazna: Jaro Komac se je rodil 40 let prej kot Ori Redler
(https://www.mellel.com/blog/ori-redler-1964-2020/). Zame je bil Komac
oseba, ki je sodila v nek drugi čas, v neko drugo rokovanje z
literaturo in knjigo. Gerlanc je umrl malo pred tem, ko sem dokončal
svojo disertacijo (1993): star več kot 90 let. Nisem si predstavljal,
da je bil Komac toliko mlajši. Zame sta bila oba del skupnega
duhovnega sveta. Ori je bil nekdo, ki sem mu pisal, kadar se nisem več
znašel pri uporabi programa za pisanje. Nekako sem lahko zmeraj
računal na njegov odgovor. Komac je postal obledel spomin. Če bi me
kdo vprašal zadnjih deset let, ali še živi, bi mu zagotovo odvrnil, da
že dolgo ne več. Ori je bil neopazno prisoten, a je vzbujal občutek,
da bo zmeraj na voljo, kadar bom potreboval oporo.

===

https://mediaklikk.hu/video/slovenski-utrinki-2020-11-26-i-adas/ --
Utrinki, intervju Dušana Mukiča z Marcom Greenbergom o slovenski
slovnici (Vend nyelvtan (1942), Studies in Slavic and General
Linguistics,v. 47) Avgusta Pavla. DUNA TV (Madžarska), 26. nov. 2020.

===

Od: Marko Juvan <marko.juvan na zrc-sazu.si>
Date: V pet., 4. dec. 2020 ob 10:36
Subject: [Postgraduate School ZRC SAZU] Invitation to Galin Tihanov's
guest lecture (https://ps-zrc-sazu.org/novice/galin-tihanov-literarna-teorija-in-poetika-o-novejsi-skepsi-do-teorije/)

PODIPLOMSKA ŠOLA ZRC SAZU, Doktorski študijski program 3. stopnje,
PRIMERJALNI ŠTUDIJ IDEJ IN KULTUR, Literatura v kontekstu
(https://ps-zrc-sazu.org/moduli/literatura-v-kontekstu/) in Inštitut
za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU vabita na gostujoče
predavanje v torek, 8. decembra 2020, ob 11.30. Galin Tihanov (Queen
Mary University of London) bo prek videopovezave (Zoom ID 883 2795
5020, geslo 188945) v angleščini predaval na temo: Literarna teorija
in poetika: o novejši skepsi do teorije.

V predavanju bo obravnaval nekaj razlogov za odpor proti teoriji, s
katerim živimo v zadnjih desetletjih. Eden od teh razlogov je
spoznanje, da teorija (posebej literarna teorija) ni univerzalno
uporabna. Teorija ni bila primarni način razmišljanja o literaturi
onkraj zahodne tradicije (pa naj bo ta pojem v svoji splošnosti še
tako tvegan in izpostavljen obtožbam esencializma). V drugih, enako
močnih kulturnih območjih, na primer na Kitajskem in Bližnjem vzhodu,
v zgodovinskem smislu ni bilo veliko povpraševanja po teoriji; namesto
tega se je o literaturi razmišljalo skozi enako uporabno prizmo
poetike – pravzaprav precej drugačno prizmo. Literarna teorija je
specifična, ker je rezultat zgodovinskih pogajanj o mestu, ki naj ga
literatura zasede v razmerju do države in njenih institucij, do
religije in drugih pomembnih družbenih dejavnikov – in samo v povezavi
s temi širšimi emancipacijskimi procesi (in včasih v njihovi nevidni
senci) literarna teorija nastopa kot poseben način razmišljanja o
literaturi. Ta pogajanja – ali, če vam je ljubše, emancipacijski boji
– so se na Zahodu odvijali na način, ki se do nedavnega na Kitajskem
ali na Bližnjem vzhodu ne bi zgodil, in tudi ko se je tam vendarle
zgodil, je bil izid manj jasen in previdnejši. Kitajska in Bližnji
vzhod sta dolgo ostali kulturni coni, v kateri je uspevala in trajno
vplivala prefinjena poetika, medtem ko literarna teorija v evropskem
(tudi ruskem) pomenu ni bila izraziteje prisotna. Vse to je le
nevtralen opis zgodovinsko nastale razlike – globoke razlike – v tem,
kako so se omenjene kulture povezale z mestom in nalogami literature v
družbi. V preostanku predavanja poskušam razviti razlikovanje med
literarno teorijo in poetiko, ki ustreza specifičnim izkušnjam velikih
in močnih kulturnih con, kot sta Kitajska in Bližnji vzhod (k temu pa
je treba dodati še Perzijo in deloma Indijsko podcelino).

Galin Tihanov je »George Steiner« profesor primerjalne književnosti na
Queen Mary, Univerza v Londonu. Gostoval je na univerzah v Evropi,
Severni in Južni Ameriki ter Aziji. Je avtor petih monografij, med
njimi The Birth and Death of Literary Theory: Regimes of Relevance in
Russia and Beyond  (Rojstvo in smrt literarne teorije: režimi
relevantnosti v Rusiji in onkraj; Stanford UP, 2019). Raziskovalni
interesi Tihanova segajo od ruske, nemške in srednjeevropske
intelektualne zgodovine do svetovne literature, kulturne teorije,
kozmopolitizma in izgnanstva. Izvoljen je za člana Academia Europaea,
je nekdanji predsednik odbora ICLA/AILC za literarno teorijo in član
izvršnega odbora Inštituta za svetovno literaturo na univerzi Harvard;
je tudi častni znanstveni svetovalec Inštituta za tujo literaturo CASS
(Peking). Trenutno za Oxford UP dokončuje Cosmopolitanism: A Very
Short Introduction.