[SlovLit] Kritične izdaje -- Francoska balada

[Miran Hladnik]

https://www.academia.edu/30214286/The_Digital_Revolution_in_Scholarly_Editing
-- Peter Robinson: The Digital Revolution in Scholarly Editing.
Academia.edu (o prelomu, ki ga je digitalizacija povzročila v
kritičnih izdajah).

===

Od: Boris A. Novak <Boris-A.Novak na guest.arnes.si>
Date: V sob., 27. jun. 2020 ob 08:35
Subject: [Francoska balada]

V pesmaricah pesniških oblik Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997)
in Oblike duha (2016) sem balado označil kot »najmlajšo hčer Plesa in
Glasbe«. Ta metaforična oznaka meri na plesni izvor balade, ki se
oglaša v etimološkem pomenu same besede, kakor ga izpričuje
italijanski glagol ballare – plesati –, ter na značilno zvočnost
baladnih besedil.

V nasprotju z zoženo recepcijo slovenske literarne zgodovine in
teorije, ki balado razumeta zgolj kot temačno pripovedno pesem, je
balada pravzaprav krovna oznaka, ki pokriva tako zvrstno naravnanost
kot široko pahljačo izraznih modusov, kitičnih in pesemskih oblik. Vsa
razvejena družina balad pa izvira iz pramatere, ki je rodu dala tudi
ime: balada ali dansa sta provansalski imeni za plesno pesem, enak
pomen ima tudi italijanska srednjeveška ballata. Ena med pojavnih
oblik je francoska pesemska forma ballade, ki ni določena le zvrstno,
temveč natančno definira vse tri ravni organizacije pesniškega
besedila – verzni ritem, kitično sestavo in kompozicijo pesmi v
celoti.

Poznamo različne podzvrsti francoske balade, za večino pa je značilna
trikitična struktura, ki jo zaključi krajša sklepna kitica. Tridelno
sestavo balade je izdelal Guillaume de Machaut, največji francoski
pesnik 14. stoletja, pomemben tudi kot skladatelj, razvoj oblike pa je
v drugi polovici 14. stoletja dokončal njegov učenec Eustache
Deschamps, ki je trem daljšim kiticam dodal jedrnato sklepno kitico –
t. i. envoi (poslanico, posvetilo). Francoska balada se odlikuje z
rigoroznim načinom rimanja: ponavadi celotno besedilo temelji le na
treh ali štirih rimah, razporeditev rim pa je v vseh kiticah enaka.
Envoi, ki v sporočilnem smislu funkcionira kot rezime pesmi, v
formalnem smislu ponavlja metrično in evfonično strukturo druge
polovice daljših kitic. Vse štiri kitice se končajo z istim verzom, ki
igra ključno vlogo refrena. Tako »tesna« oblika omogoča nenavadno
bogato in prefinjeno zvočnost besedila.

V umetniškem smislu je francoska balada dosegla vrhunce v
pretresljivih baladah, s katerimi so svoje nesrečne usode upesnili
trije tragični pesniki, princ Charles Orléanski (1394–1465), nesojeni
francoski kralj, ki je velik del življenja preživel kot talec na
angleškem dvoru, vagabund François Villon, ki je v poezijo vpeljal
izrazno močan ljudski jezik in je najbrž končal na vislicah, ter
pesnica Christine de Pisan, ki je v baladni obliki izrazila svojo
bolečino ob smrti ljubljenega moža, danes pa je bolj znana kot
avtorica utopičnega traktata Mesto dam, ki ga feminizem povzdiguje kot
enega prvih programov enakopravnosti žensk.

Najbolj elegantna med vsemi variantami je oblika, ki jo francoska
literarna veda imenuje mala balada (la petite ballade). Ponavadi
obsega tri osemvrstične kitice (oktave) z zahtevno razporeditvijo
zgolj treh rim (velika črka označuje refren): a b a b b c b C. Kitica
razločno razpada na dve polovici – a b a b | b c b C – ki pa ju skupaj
lepi rima b, ki daje kitici harmonijo ter zvočno in pomensko
sklenjenost, v isti sapi pa povzroča precejšnje težave pri pisanju te
oblike, saj je treba najti nič manj kot štirinajst besed na to rimo
(kar pomeni kar polovico rim v pesmi). Tovrstne verige rime so bile
značilne za francosko srednjeveško   poezijo. Refren se ponavlja v
zadnjem verzu vseh kitic; envoi obsega štiri verze in ponavlja
zaporedje rim druge polovice oktav (bcbC). Čeprav se ta balada imenuje
»mala«, zahteva zaradi zapletenega načina rimanja veliko jezikovne
spretnosti.

Velika balada (la grande ballade) ravno tako sodi v družino francoskih
balad in ima podobno kompozicijsko strukturo kakor mala balada,
imenuje pa se velika zato, ker kitice namesto osmih vsebujejo po deset
verzov (decime), sklepna poslanica pa namesto štirih pet verzov.
Nekoliko drugačna je tudi razporeditev rim: a b a b b c c d c D.

Najbolj zahtevna podzvrst francoske balade se upravičeno ponaša z
zvenečim imenom chant royal (kar v francoščini pomeni kraljevski
spev), saj gre za eno izmed najbolj zahtevnih pesniških oblik v
svetovni književnosti. Gre za razmeroma dolgo formo, ki obsega kar 60
verzov, sestavljena pa je iz petih enajstvrstičnih kitic, ki jim sledi
krajša sklepna kitica – envoi. Poglavitno težavo tu povzroča način
rimanja, saj pravila zahtevajo, naj bo vseh pet dolgih kitic zgrajenih
na sistemu rim, ki se ne smejo ponavljati: a b a b c c d d e d E.

Francoska balada me je od nekdaj fascinirala po svojih izraznih
možnostih, zato sem jo vpeljal v slovenščino in napisal veliko število
pesmi v njenih različnih inačicah. Največji problem pri prenosu te
zahtevne pesniške oblike v slovenščino je obsesivno ponavljanje rim,
ki ga sodobni slovenski pesniški jezik prenese teže kakor srednjeveška
francoska poetika. Pri večini svojih balad se zvesto držim predvidenih
shem. V baladah 167 sošolkam in sošolcem ter Trg Republike pa sem
razporeditev rim nekoliko sprostil, refrene oživil z variacijami, več
svobode pa sem si privoščil tudi pri sklepni kitici. Obe pesmi sta
nastali kot odziv na dramatične dogodke radikalne odprave
demokratičnih svoboščin v zadnjih mesecih: 167 sošolkam in sošolcem je
zahvalna pesem študentkam in študentom za podporo in solidarnost, Trg
Republike pa protestna pesem zoper policijsko zapiranje osrednjega
trga naše prestolnice: http://slov.si/doc/francoski_baladi.docx